V sredo se je odpravil na spust z druge najvišje gore sveta. Z vrha K2, »gore vseh gora«, ni smučal še nihče. Karničar se je na K2 pripravljal več kot deset let. Zasluži si, da se mu tudi njemu samemu težko doumljiva vztrajnost poplača. Skupaj s soplezalcem Borisom Repnikom, zdravnikom Nejcem Korinčičem in novinarjem Davidom Stropnikom je v sredo odpotoval proti Karakorumu, tam pa se jim bodo pridružili še štirje izkušeni pakistanski gorniki.

Konec aprila ste šli z Izidorjema – vašim bratom in sinom – ter z nekaj prijatelji na Kavkaz, na zadnje priprave pred odhodom v Pakistan. Kako je šlo smučanje z Elbrusa?

Oba, tako 65-letni brat kot 15-letni sin, sta me presenetila, ker sta suvereno pristopila. Čudovito je bilo. Imeli smo precej slabo vreme, meter novega snega, močen veter, dlje smo delali aklimatizacijo, spali smo na 3600 metrih in lahko sem se navajal na nelagodnosti. Take stvari potrebujem tudi za dušo.

Minilo je že več kot dvajset let, odkar sta z bratom Drejcem smučala z Annapurne. Za oba je bil to prvi alpinistični smuk z osemtisočaka.

Zaradi tvegane kombinacije osemtisočaka in smučanja je bilo veliko neznank. Z Drejcem sva bila negotova – kaj če pride zaradi višine do napake, kaj če med smučanjem dobim signal prepozno in se ne odzovem pravočasno? Pri smučanju pač drsiš, četudi le počasi »abručaš«, nimaš fiksne točke, kot jo imaš pri plezanju s cepini. Druga stvar je bila biti z bratom v nevarni situaciji. Ko gre nekaj na tesno… Sam recimo prepelješ neki del in potem gledaš brata, ki mora tudi prepeljati ta del – precej močen strah je bil. Drejc je imel veliko smolo, saj je izgubil veliko prstov, hkrati pa sva bila zadovoljna, da sva se pridružila generacijam, s katerimi smo za Slovenijo skupaj osvojili vseh 14 osemtisočakov.

Je bila Annapurna že začetek priprav na smučanje z Everesta leta 2000?

Ne, o tem sem začel razmišljati pozneje. Ta želja je kar naenkrat eksplodirala. O Everestu sem si drznil začeti sanjati po le enem presmučanem osemtisočaku, s pravzaprav precej omejenim znanjem o Himalaji. Prav skozi tisto izkušnjo pa vidim, da mladim ne smemo zameriti predrznosti oziroma jo moramo biti sami sposobni udejanjati, če hočemo kaj narediti.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od smučanja s strehe sveta?

Večkrat se spomnim Hillaryjeve stopnje, ki je za plezalce velik problem. Spomladi so jo navajeni gledati kopno in v najboljšem primeru jo zagledaš šele z južnega vrha. Vendar se je v našem primeru sneg držal na njej po vsej višini in to je pomenilo, da bo po njej mogoče odsmučati. Bremenil me je ta etični odnos, da odsmučam z Everesta celotno smer, da ne snamem smuči. In imeli smo res srečo, brezvetrje, nobenega posebnega mraza. Razmere so nam res šle na roko.

Nekateri letošnji plezalci na Everest trdijo, da se je skalni sklad Hillaryjeve stopnje v predlanskem potresu v Nepalu očitno podrl in da ga ni več.

Nisem še videl fotografije, tako da ne vem, kaj se je konkretno spremenilo. Šele ko bo objavljena fotografija, bo mogoče oceniti, ali je zdaj ta detajl pod vrhom gore težji ali lažji. Vendar pa sem zaradi tržnega interesa v zvezi z Everestom prepričan, da so že našli rešitev, s katero bo permanentna četica plezalcev lahko še naprej vztrajala na poti gor in dol.

Spomladanski naval na Everest je res neverjeten. Vi ste smučali z njega v oktobru. Je jesenska sezona drugačna?

Povsem drugačna. Takrat je bila poleg naše na gori le še ena odprava. Čista romantika v primerjavi s katastrofo, ki se, kot vidim na fotografijah, dogaja zdaj.

Se vam ljudje zaradi Everesta po sedemnajstih letih še javljajo?

Everest ostaja stalna referenca, žal pa mi je, da se ni še nihče odločil ponoviti smučanje z njega.

Zakaj se po vašem mnenju nihče ne loti ponovitve?

Šport je tako obremenjen z rezultati, da malokoga žene izkušnja pustolovščine. Ko je ena stvar narejena, jermen pade dol in ni več pravega zanimanja.

Kako komentirate današnji vrhunski alpinizem v visokih stenah?

Plezalci se v zadnjem obdobju izrazito zanimajo za težavnost sten, ne pa toliko za višino, zato so bolj kot osemtisočaki aktualne težke, še nepreplezane stene v nižjih gorah.

Ali tudi zato, ker so osemtisočaki večinoma preplezani ne le po »normalnih«, ampak tudi po zahtevnejših smereh?

Mislim, da je tudi na osemtisočakih še vedno dovolj težjih smeri,

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra