Davo Karničar je bil izvrsten alpinist in najboljši ekstremni alpski smučar. Z bratom Drejcem sta pred 24 leti kot prva smučala z osemtisočaka Anapurna, hkrati pa sta odločilno pripomogla k temu, da so Slovenci dokončali misijo osvojitve vseh 14 osemtisočakov. Takrat si je Davo, po le enem presmučanem osemtisočaku in s precej omejenim znanjem o Himalaji, kar naenkrat drznil začeti sanjati o smučanju z Everesta. »Želja je kar eksplodirala in skozi tisto izkušnjo vidim, da predrznosti mladim sploh ne smemo zameriti oziroma jo moramo biti sami sposobni udejanjati, če hočemo kaj narediti. Malo predrzen je treba biti in seveda imeti pri tem veliko sreče,« je povedal po uspešnem smučanju z najvišjega vrha sveta, pri katerem je bil zanj pomemben etični odnos, da odsmuča celotno smer z Everesta in da pri tem ne sname smuči. Imel je srečo, tistega oktobrskega dne leta 2000 je bilo brezvetrje, ni bilo nobenega posebnega mraza in postal je prvi človek na svetu, ki je v celoti odsmučal z vrha strehe sveta.

Od takrat, ko je postal polnoleten, je Davo Karničar opravil več kot 1800 alpinističnih tur, presmučal je najzahtevnejše alpske stene, tako Triglav, Jalovec in Špik v domačih gorah kot leta 1994 zloglasno severovzhodno steno Eigerja in vzhodno steno Matterhorna.

Alpinistično-smučarski podvigi in želje

V pičlih šestih letih po smučanju z Everesta je izpolnil še en prestižen cilj, smučanje z najvišjih vrhov vseh sedmih celin: po Everestu (leta 2000) Kilimandžaro (2001), Elbrus (2002), v istem letu Aconcaguo in Mount Kosciuszko (2003), Denali (2004) in Vinson na Antarktiki leta 2006.

Potem je prišel na vrsto njegov drugi veliki cilj, sam ga je čutil kot svojo največjo alpinistično-smučarsko željo, smučanje z vrha K2, druge najvišje gore sveta. Dolgo in temeljito se je pripravljal nanjo, zbiral denar in pravo ekipo. Pred desetimi leti je izgubil svojo »desno roko«, alpinista Franca Oderlapa, ki je preminil, ko sta skupaj s Karničarjem na osemtisočaku Manasluju preizkušala opremo za smučarsko odpravo na K2. »Potrebne so izjemna motivacija, izkušnje, polna predanost, optimalna priprava, najboljša tehnična oprema, motivirana ekipa, finančna podpora in naklonjenost sreče,« je Davo Karničar povedal za Dnevnikov Objektiv, preden je predlansko poletje brez Oderlapove pomoči poskusil opraviti vzpon na K2, a so ga že precej pod vrhom zaustavile poškodba hrbtenice in slabe vremenske razmere na gori. Lani je Davovo veliko željo uspelo uresničiti poljskemu alpinistu Andrzeju Bargielu, ki je kot prvi na svetu smučal z vrha K2. Prav zdaj je Bargiel pod Everestom, poskušal se bo povzpeti na vrh in ponoviti Davov dosežek, brez prekinitve odsmučati z vrha gore do baznega tabora.

Več kot deset let je Davo skupaj z ženo poskušal na rodnem Jezerskem ustvariti gorniški center, kjer sta želela izvajati na okolje vezane programe za deset do petnajst ljudi naenkrat, zjutraj bi šli na turo, se nekaj skupaj naučili, zvečer pa bi jim postregli žgance in jih prenočili. Da ne bi bili le gostilna, je dejal Karničar, sin Andreja Karničarja, legendarnega oskrbnika Češke koče na Jezerskem. A mu v primežu birokratskih težav zaradi okoljskih predpisov, »v deželi, kjer se jemlje davek, še preden kaj zaslužiš«, in v duhu lokalnega okolja ter stare prerokbe »Jezerska dolina bo konjska planina« nekako ni uspelo.

Letos spomladi je legenda alpinističnega smučanja Davo Karničar povedel tovariše s Koroškega na smučanje z najvišjega vrha Severne Amerike, posneli so film, s katerim so nameravali obresti Slovenijo. Zdaj bo ta film žalosten spomin na moža, ki je premogel goro lepih veščin, ne le plezanja in alpinističnega smučanja, ampak tudi izviren način razmišljanja in izražanja. Umrl je sam, med delom na svoji zemlji, pod padlim drevesom.

Preberite tudi intervju s Karničarjem, ki je bil pred njegovo odpravo na K2 pred dvema letoma objavljen v Objektivu.