Intervju z Davom Karničarjem: Gre za potrjevanje človeškega smisla

Dolgo časa nazaj. Tista odprava na Manaslu je bila na žalost tragična. Umrl je moj soplezalec Franc Oderlap, zgodilo se je pred petimi leti. Na Manasluju sva se pripravljala za K2. Normalno, da se je vse skupaj potem ustavilo in da sem se bal misli, da bi hodil proti K2. Ker je ta izkušnja že precej oddaljena, je pristop pred vnovičnim obiskom Himalaje bolj sistematičen in temeljit.

Ni se dosti spremenilo. Tragedije nas pripeljejo do drugačnega razmišljanja, kar je prav. Distanciramo se, odmaknemo od hribov. Takrat si moraš priznati, da te je strah, ker se bojiš, da se bo to zgodilo tudi tebi. Sčasoma je pa tako, da na vse gledaš le spoštljivo. Če je nekdo za vedno ostal v hribih, se ga spominjaš v dobrem, podoživljaš čase, ko si bil z njim. Ugotoviš, da če bi bili kolegi živi, bi te stvari še vedno počeli skupaj. Če te stvari rad delaš, če čutiš, da je prav, da jih delaš, potem jih moraš delati. Vidva rada delata novinarske zadeve, počutita se dobro pri tem, vesta, da to lahko dobro delata, in to tudi delata. Le da vidva to delata za denar, jaz pa bolj za veselje. Če čutiš, da lahko delaš, kar želiš, to res delaš. Kadar čutiš, da ne smeš, ko te je strah, pa ne smeš. Tu je ena zanka. Ne sme te voditi rezultat. Alpinizem je malo športa in veliko pustolovščine. Težko je ljudem razložiti, zakaj greš na goro, kajti šport smo navajeni gledati skozi rezultat. Tu to ni tako. Če te vleče rezultat, lahko preveč tvegaš.

Gre za potrjevanje smisla, da sploh si človek. Pred seboj imaš problem. Vprašanje je, ali sem ga sposoben rešiti ali ne. Težko je povedati, zakaj to počnem. Če bi samemu sebi v dveh stavkih znal povedati, bi bil srečen. Drugim je to še težje prenesti. Če imaš izzive, se bistveno bolje počutiš, če jih dosežeš. Človeška potreba je, da boš skušal izziv izpolniti. Po sporočilu tradicije ali religije si talente, ki jih imaš, dolžan uporabiti, ne pa zavreči. Tisti, ki smo v hribih odraščali, očitno znamo hoditi v hribe in smučati.

Vsak pomislek, da bi se izpostavil, je bil povezan s strašansko velikim strahom. V tem primeru ne smeš iti v rizične situacije. V hribe ne smeš iti poskušat, ampak moraš biti samozavesten, da boš nekaj naredil.

Tako je. Samozavesten moraš biti toliko, da verjameš, da bo sreča na tvoji strani. Ne smeš premišljevati v smislu: 'Pa se ja ne bo tisti serak odlomil ravno, ko bom jaz stal pod njim.' Če tako razmišljaš, ne smeš na pot. Saj tudi, ko gremo v avto, ne razmišljamo, ali bo omamljen človek pripeljal po našem delu cestišča in se zaletel v nas. Če bi tako razmišljali, si ne bi upali nikamor peljati. V avtu več tvegamo, ker med vožnjo še vedno dvignemo telefon in napišemo sporočilo, kot v hribih. Ker v hribih skušam prej vse predvideti. Razmišljam le o hribu, v avtu pa ne le o vožnji, ampak še o marsičem.

Ja. Potem ko sem z dveh odprav prišel domov, se nisem več počutil sigurnega. Enkrat sem na Daulagiriju enostavno obrnil. Vse bazira na psihi. Začutil sem, da me začenja biti strah. Če te je strah, potem nekaj nočeš delati.

Ampak kreativen strah. Tisti strah, ki v hribih mora biti vedno prisoten. Moramo imeti spoštovanje do tega, na kar ne moremo vplivati. Ne moremo vplivati na to, ali bo plaz prišel. Ampak ta strah te mora spodbujati k pravilnim odločitvam. Zdaj pa govorim o strahu, ki hromi. To je destruktivni strah in ga v hribe ne smeš nesti s seboj, če se le da.

Najbrž sem jaz pravi naslov za ta vprašanja, kajti trenutno imam tri majhne otroke. Se vprašaš, ali je to odgovorno (premolk). Si predstavljate, kakšnega očeta bi imeli moji otroci, če bi bil v svojem bistvu zamorjen, potlačen. Bi imeli kaj od njega, če bi ves kujast hodil okoli? In stal v vrsti za točilnim pultom ter govoril, kaj bi, če bi. Izgovorov bi lahko veliko našli. Pomembna sta temeljita priprava in povpraševanje vesti, ali resnično ve, da bom uspel, ali dvomi. Zato pravim, da bom prihodnje leto, preden grem na K2, šel na Gasherbrum. Ni nujno, da pridem do vrha, ampak moram se preizkusiti na osemtisočaku. Hočem preveriti, se naučiti stvari, za katere bi lahko rekel, da jih obvladam. Potem bo šele padla odločitev, ali bom šel na K2.

Iskreno moraš čutiti, da ti bo uspelo. Če hočeš narediti nekaj, česar ni še nihče naredil, se moraš zadeve lotiti fanatično. Tu pridemo do očitka vrednega momenta. Kajti s svojim fanatizmom vse ostale, ki so okoli tebe, prisiliš, da začnejo živeti v isti smeri. Predvsem družino. Ta očitek vedno nosim s seboj. Slabo bi bilo tudi, če bi družino zapostavljal tako, da bi imel navado vsak večer s prijatelji v gostilni pokramljati. Torej idealnega ni. Ideal je previsok cilj v življenju. Poskušam delovati iz hvaležnosti. Hvaležen si, da imaš otroke, družino, svoj šport, idealen pa ne moreš biti. Do 25. leta v to še verjameš, potem pa vidiš, da vsega v življenju ne moreš idealno izpeljati.

Ja. Veste, kaj je privilegij v hribih? Ker smo vsi del skupnosti, se moraš prilagoditi navadam. Moraš znati blefirati, ugajati, se prilagajati... V gori tega ni. Tam je le povsem iskrena relacija. Le gora te ne prinese naokoli. Tisto, kar je, je tako, kot je. Že Cankar je v Hlapcih pisal, da še sam sebi ne moreš zaupati, kaj šele prijatelju. Tam gori te stvari ne morejo razočarati. Hrepenenja, ki jih imaš, so povezana s tvojim vložkom, prizadevanjem. Če ti uspe, doživiš potrditev. V vsakdanjem življenju imaš pa lahko veliko svojih prizadevanj, a je situacijo bistveno teže oceniti. Teže si je postavljati cilje. V hribih si rečeš, da bi rad prišel do tiste točke tamle gor. To je primitivno, prvinsko, a toliko bolj osrečujoče. Nisi odvisen od številnih momentov, ki jih niti ne poznamo, a smo od njih odvisni v vsakdanjem življenju. Polno je igre, ki je ne znamo igrati, medtem ko si v hribih suveren. Privilegij je biti dva meseca v hribih.

Pripravljanje je lahko leta dolgo. Ko si na gori, je pa super, če ne razmišljaš, kaj zdaj doma počnejo otroci. Na Everestu mi je uspelo, da mi čustva niso uhajala drugam. Vreme je lahko slabo, lahko se zgodi, da si dva ali tri dni v šotoru in nimaš kaj početi. Takrat je nevarno, da pride solzica na obraz. Lahko začneš razmišljati o domu, o tem, kako bi imel doma solato in zrezek na mizi.

Preden sem smučal z Everesta, sva delala s pokojnim Maksom Tuškom. Treba se je opreti na pomoč psihologa, narediti kakšne analize, ne pa komplicirati. Pri pripravah lahko narediš napako, če k sebi spustiš ogromno podatkov brez sita. Lahko te tako preplavijo, da izgubiš osnovno nit. Moraš biti malo svojeglav, trmast. Ravno prav trčen.

Tiste vile so mi všeč, s katerimi se seno naklada (smeh). Jezersko je čudoviti okolje za šport, s katerim se ukvarjam. Ponuja stalen stik z gorami. Sploh ni nujno, da splezaš na vrh, ampak si vseskozi v stiku z gorami, zato jih drugače vidiš, razumeš. Zato lahko to stvar počneš bistveno bolje kot nekdo, ki ima dolgo pot, da pride sem. V tem smislu mi Jezersko pomaga.

To so pa globlje razsežnosti. Zelo rad kakšen očenaš pomolim. Predvsem v zahvalo. Ko sem bil mlad, sem prosil, da bi mi kaj šlo v življenju, zdaj sem pa strašansko hvaležen. Trdno se oprem na tisto, v kar verujem.

V dolini je hudič, ker ljudje delajo stvari izključno zaradi ene želje, zaradi osebne koristi. Na vseh ravneh. Ne znajo pa gledati na sočloveka. V dolini je nemogoče živeti, ker živimo pod vplivom ljudi, ki se grejo stvari, ki jih ne znajo delati. Zato je fino biti sam in delati stvari, ki verjameš, da jih obvladaš.

Povsem pa ne (smeh). Treba je najti kompromis, ki ga je v življenju vedno treba poiskati.

V hribe nisem nehal hoditi. Le takih čudnih ciljev si nisem zadajal. Malo so krive okoliščine. Z ženo sva si zadala zgraditev gorniškega centra, ki nastaja. Načrtoval sem, da bomo stvari bistveno hitreje urejali. Zato toliko gneva nad tem, da so v dolini ali v tej državi ljudje, ki teh zadev ne znajo delati. Stvari se ustavljajo pri preprosti administraciji. Prostorski akti v naši občini še niso urejeni. Tako je že štiri leta in pol. Res sem se že videl le kot tisti, ki zgolj še podoživlja tvegane stvari v hribih in prenaša znanje na ostale. Potem je ta tek v prazno povzročil bistveno bolj dejavno življenje v hribih. Ne da bi si zadal nalogo, je želja tako močno prišla v podzavest, da sem potem tudi na glas rekel, da nameravam smučati s K2.

Odgovoril bom lahko po tem, ko bom presmučal oba. Ljudje imamo radi, da je nekaj groznega, da je nekaj naj...

Dobro je, da je dovolj časa. Imam precej vrzeli, ne toliko na fizični ravni kot na psihični. Na smučeh si vedno sam, ni nobenega varovanja. Zato sem bil veliko v hribih tudi letos poleti. Največ mi manjka pri zviševanju meje tveganja. Bil sem presenečen, koliko sem bil preplašen, ko sem bil v Južni Ameriki v hribih sam.