Preprosto, s tem ne boste naredili drugega kot skrili izgubo ene bolnišnice v večji letni promet druge bolnišnice. Nekega resnega prihranka ne bo, izgubo bo treba pokriti, Bolnišnica Topolšica in z njo njeni uporabniki pa se upravičeno bojimo, kaj se bo z njo dogajalo v prihodnje. Govoriti o ohranjanju je všečno, vendar čez nekaj let ne bo na nobeni strani istih sogovornikov in prav možno je, da Bolnišnica Topolšica postane negovalna bolnišnica, programi se zaradi optimizacije in minimaliziranja stroškov (takšna je sodobna definicija ukinitve nečesa) pričnejo izvajati v Celju…
Torej, predlagam, da ne hitite, vsako resno združevanje mora biti premišljeno in podprto s simulacijami, projekcijami itd. Ne gre namreč samo za številke, gre za bolnike, zdravstveno osebje, načine dela in organizacijo, kateri procesi morajo biti usklajeni z vsemi deležniki, da se ne zgodi, da šele po združitvi rešujejo nastale dileme in težave, na katere pred združitvijo ni nihče ne pomislil in ne vnaprej ustrezno reševal. Sinergije na kratek rok seveda ne bo, le kup težav in nerešenih dilem. Podobno kot v urgentnih centrih, ki nastajajo, Bolnišnica Celje pa je vzorčni primer, kako se ne združuje dveh organizacij oziroma dveh dejavnosti (prehospitalno enoto nujne medicinske pomoči ZD Celje in bolnišnično urgenco). O tem bi veliko lahko povedali reševalci.
Kaj predlagam? Postopno združevanje vseh (!) slovenskih bolnišnic v eno organizacijo – na primer združenje slovenskih bolnišnic z notranjimi organizacijskimi enotami. Prihranek, ki ga vsi želimo, ne bo ključen (bo pa velik) zaradi združevanja nabav, servisnih služb itd. Največji bo tam, kjer se sicer o njem ne govori, v prenehanju »kolobarjenja« zdravstvenih delavcev. Prihranek bo velikanski zaradi dejstva, da bi bili vsi zdravstveni delavci zaposleni v eni organizaciji in bi tako lahko prav vsi brez soglasij za delo pri drugem delodajalcu in brez podjemnih pogodb delali za nadure in morebiti celo redne ure bistveno ceneje po vseh bolnišnicah, saj bi nas v primeru potreb samo napotili delat v drugo organizacijsko enoto. To pa bi res pocenilo slovensko zdravstvo. To je mogoče sicer samo, če misli MZ resno z združevanjem in seveda ne čez noč. Vsako resno združevanje se dela načrtovano in ne rokohitrsko, na primer v dveh mesecih, kot je to v primeru Bolnišnice Topolšica in Splošne bolnišnice Celje. Sicer je to predstava za javnost. Tako je 1. 7. rok, ki je nevaren in škodljiv.
Enako združevanje je potrebno pri nujni medicinski pomoči in reševalnih prevozih. Mobilne reševalne enote iz zdravstvenih domov ne sodijo v urgentne centre, predbolnišnična urgenca bi morala ostati zunaj bolnišnic. Tja ne sodi, poglejte težave v Celju in ne delajte enakih napak v prihodnje. Rešitev je seveda zavod za nujno medicinsko pomoč ali kaj podobnega, v katerem bodo združene in vodene vse dejavnosti. Tudi zaradi takšne oblike organizacije bi lahko kadar koli napotili zaposlene na področje, ki bi bilo zaradi različnih razlogov podhranjeno. In to seveda brez podjemnih pogodb in dela prek s. p. Povečala bi se tudi operativna uporaba resursov, saj bi zaposleni krožili med nujnimi in nenujnimi reševalnimi prevozi in s tem ohranjali strokovno kondicijo. Dokaz, da je razdruževanje reševalnih služb na nujne in nenujne službe slabo, je tam, kjer so to naredili, na primer Koper/Izola in Zdravstveni dom Velenje, sedaj tudi Celje. To so ugotovili celo na Hrvaškem. Verjamem, da me boste takoj izzvali, na podlagi česa to menim, in z veseljem vam bom argumentirano razložil s primeri in ne s teoretiziranjem.
Ministrstvo za zdravje pozivam, da hitrih združevanj ne izvaja, temveč se zadeve loti sistemsko in dela po reku Bolje en korak nazaj, da lahko potem varno stopim dva naprej. Sicer imate dvojna merila in negirate sami sebe – govorim o primeru združevanja Porodnišnice Kranj in Splošne bolnišnice Jesenice, pri katerem nimate roka 1. 7. 2017. Pametno.
Mag. Janez Kramar, Šoštanj
