Dunajski slavnostni tedni so končno dočakali tedne vnaprej razprodano predstavo Obsession (Obsedenost), ki se navdihuje pri filmu Luchina Viscontija in pa romanesknem originalu Jamesa Caina Poštar zvoni vedno dvakrat. Razlog za trume, ki so drle v gledališče, niti ni bil mednarodno priznani režiser Ivo van Hove in njegova Toneelgroep, ki sta sicer prodrla tudi na Broadway. Uprizoritev kot tako je zasenčil igralec v glavni vlogi – v podobi samega Juda Lawa.
Tu se nič ne slepomiši in ta stava je v predstavi povsem očitna. Dialogi in zgodba so brez posebnosti, nepretenciozni in precej počasni, vsebinsko skrčeni na ljubezenski trikotnik med prišlekom in zakonskim parom. Režiser bojda v stilu Viscontijevega neorealizma dodaja nekaj intervencij, med drugim popolnoma nelogičen izbor pop glasbenih komadov, pa recimo tekoči trak, po katerem bežita ljubimca, da lahko v bližnjih planih cela dvorana podrobno spremlja njuna obraza. Ne manjka niti obvezno slačenje – tu je Jude Law! Zvezdnik tega kalibra je bil za koncept predstave čisto dovolj, očitno hvaležna je bila tudi publika. In res Law odrsko izjemno dobro nosi svojo fizično prezenco, premore naravnost fascinantno igralsko koncentracijo, sama igra pa je sicer brez posebnosti, interpretacij ali posebnih psiholoških vživljanj; zvezdniku nič kaj ne pomaga niti zasnova predstave, ki ne premore prave napetosti. Edina druga zanimivost uprizoritve, poleg osrednje odrske figure, je koreografija in prav estetsko izpeljani umor moža v plesu bojujočih se teles.
Pobezljani eksperiment
Druga predstava, na katero se je čakalo v bolj internih krogih, je omenjeni diametralno nasprotna. Pod njo sta podpisana Robert Misik, znani dunajski družbenokritični novinar in bloger, ter zloglasni švicarski radikalni politični režiser Milo Rau, če se spomnimo le Mednarodnega inštituta političnega umora pred štirimi leti na Mladih levih. Uprizoritev Agora je obe imeni oglaševala že precej časa, vendar je od Raua očitno ostalo bolj malo, projekt je pripadel Misiku.
Agora odpira oder v Schauspielhausu kot prostor za demokracijo v uporabo meščanom. Shema predstave je zastavljena formalno z manjšo ekspertno skupino realno aktivnih politikov, družbenokritičnih mislecev in publicistov, ki se vsak večer menjajo: na premieri so bili to recimo Chantal Mouffe, »naslednik« Jörga Haiderja Stefan Petzner in psihiater August Ruhs. Gledališče se odpre kot agora, torej kot javni prostor za politično razpravo, z govorniškim pultom in demokratično odmerjenim časom za govorca. Po nekaj krajših formalnih uvodnih nagovorih na temo demokracije in političnih sprememb so občinstvo provocirali z vprašanjem: »V kakšni deželi bi si želeli živeti?« Tokrat brez kritik in bentenja čez politiko, ampak v iskanju predlogov, kaj lahko storimo sami in drugače.
Po začetnem šoku so se ljudje s svojimi idejami dejansko aktivno menjavali za govorniškim pultom in predstavljali svoje plati zgodbe ter ponujali nove možnosti. Na neki točki je celo grozilo, da se bo dogodek iz pluralnosti različnih mnenj prevesil v anarhijo in moderator Misik se je znašel v težavah. Celotna praksa oziroma javna gledališka vaja iz demokracije je bila namreč zastavljena bolj »pro forma«, avtorjem je bila dovolj že sama ideja gledališča kot političnega prostora oziroma politike kot teatra, kot začasen odprt javni prostor, pri tem pa ne preveč odprt – niti gledališko domišljen. Po določenem času se je povsem umetno zaključil z nekim poljubnim odigranim prizorom.
Dekonstrukcija klasike
Omenimo še režiserko Moniko Gintersdorfer, ki je bila na festivalu kar z dvema podobnima predstavama, prvi je dekonstrukcija Mozartove opere v mestu njegove mistifikacije, med drugim z napevom »Opere pojejo o ljubezni, mi o analizi«. Druga predstava se prav tako loteva dekonstrukcije klasike, tokrat Balzaca. V obeh predstavah gre za popolno dekonstrukcijo forme, z ilustrativnim nizanjem prizorov in s poljubnimi točkami afriškega plesa, obe predstavi sta rasno in etnično mešani, dvojezični, francosko-nemški, z animiranim, skorajda simultanim prevodom in dolgi več kot dve uri, občinstvo si samo izbere, ali bo gledalo total ali se bo pridružilo transverzali na odru. In tako to gre.
Toliko za letos z nič več klasičnih Dunajskih slavnostnih tednov, iz kraja aktivističnega in pacifističnega prakticiranja bolj demokratične, postkolonialistične družbe sožitja transspolne ter rasno, religiozno in etnično mešane skupnosti. In estetike eklekticizma novih ritualov, magije in popa, fluidnih ambientalnih in performativnih dogodkov ter elektronske glasbe z etno elementi. Očitno je čas za nove forme.
