Ko je Matej Kravos, kasneje zmagovalec letošnjega maratona Franja, kot prvi hitel na Kladje, je bilo ob cesti, stisnjeni med hiše in grič s spomenikom padlim borcem NOB, že nekaj deset gledalcev. Nekateri so spodbujali kolesarje, drugi so s pivom v roki kramljali s prijatelj, še posebno zvedavi so bili otroci, ki so z griča spremljali drzne kolesarje.
Tisti, ki so bili v vodilni skupini, se niso menili za slano juho, pomaranče, vodo in energijske ploščice, ki so jih čakali na mizah ob cesti, ampak so se po klancu navzdol podali v boj za najvišja mesta. Kasneje, ko so mimo prišli manj tekmovalni ali ne tako vrhunsko pripravljeni kolesarji, se je gneča okoli dobrot začela povečevati. Kdor zmore prekolesariti takšen klanec, kot vodi na Kladje, si zasluži okrepčilo.
Prestavni sistem iz leta 1991
Dekleta in fantje so že rahlo sopihali, ko so se približevali vrhu klanca. A na Kladje je prikolesaril tudi nekdo s svežim obrazom in širokim nasmeškom. Njegov obraz je bil znan, ime pa je pojasnilo, zakaj ni bil videti utrujen. Luka Mezgec, profesionalec, zmagovalec etape dirke po Italiji, ki pa ni ravno specialist za kolesarjenje na klanec. »Prišel sem se družit, pa še zadnji trening pred začetkom dirke po Sloveniji sem opravil. To je lepše narediti v družbi kot sam,« je razlagal in v roki držal bidon z vodo. Napolnil ga je pri eni od štirih gasilski cevi, ki so ves čas škropile asfalt. Čakal je na prijatelja, da mu ga izroči. Med tem je lahko ocenil, kako hitri so rekreativci. »Po ravnini so šli kar hitro, ampak sistem dirkanja je drugačen kot pri nas, ni tako organiziran. Na klanec so šli dobro, podobno hitri so bili kot najpočasnejši na dirki po Italiji,« je vodilne rekreativce primerjal s tako imenovano disko skupino, katere član je po navadi tudi sam. Med kolesarjenjem je opazil, da se nekateri zelo ženejo, morda preveč. »Marsikdo gre na nož, vendar nekateri, ki hočejo v ospredje, kolesa ne obvladajo povsem, zato pride do padcev. Ne vidim smisla v tem, da veliko tvegaš za to, da si na koncu na 50. mestu,« je bil izkušeni profesionalec tako zgovoren, da je njegov prijatelj švignil mimo in ostal brez vode v bidonu. Kasneje je na Kladje prišel še en zmagovalec etape dirke po Italiji, Jan Polanc.
Medtem ko so gledalci in tekmovalci pogledovali proti uspešnima športnikoma, je izstopal tudi Mohor Kordež. Ne z načinom ali hitrostjo kolesarjenja, ampak z opremo. Mimo njega so se vozila moderna kolesa, krmilili so jih kolesarji in kolesarke v specialnih čevljih in dresih. Mohor Kordež pa je na tla položil starega dirkalca in v supergah odšel po okrepčilo. »Imam prestavni sistem iz leta 1991,« se je pošalil. »S tem kolesom sem prišel malo za šalo, malo zares. Všeč mi je, da se moram malo bolj potruditi, pa še dobro je videti – kot bi šel na kavo,« je dejal in pristavil, da se tudi s takšnim kolesom da kolesariti na tako dolgi dirki, kot je maraton Franja. »Saj se je dalo že leta 1984, ko so vsi dirkali s takšnimi kolesi.«
Sosed je popravljal gume
Kordež tako ni bil ravno tekmovalno razpoložen, kakor ni bil niti Leon Pivk, ki je pomagal prijateljici. »S prijatelji jo vlečemo naprej s pomočjo zavetrja. Zdaj jo čakamo, čez kako minuto bo tu,« je dejal, medtem ko je malical proteinsko ploščico. Všeč mu je, ker je bila dirka odprta vse od začetka, ne kot v preteklosti, ko so morali udeleženci maratona do Brezovice voziti drug za drugim in so šele kasneje lahko začeli tekmovati. »Se mi zdi, da je zaradi tega manj padcev. Prej je bilo več gneče, zato so ljudje kolesarili po pločnikih in več padali.« A tudi letos brez padcev ni šlo. Na to je nakazoval rešilni avto, ki se je z vklopljeno sireno peljal mimo. Ko je šel po klancu navzdol, je padel tudi Leon Pivk, a brez večjih posledic. Tudi on, sicer nekdanji nordijski kombinatorec, je ugotavljal, da vse preveč rekreativcev pretirava. »Verjetno imajo neizživete sanje iz mladosti.«
Med tistimi, ki jim je uspelo priti na Kladje, je bila Vesna Ražman. »Na Kladje peljem počasi, zato ni problema. Težje je od Škofje Loke do Ljubljane. To je zadnji del proge, zato si utrujen, pot se vleče,« je dejala, ko je stala le nekaj metrov stran od kamna, ki označuje rapalsko mejo. Na Franjo je prišla dobro pripravljena. Letos je prekolesarila že tisoč kilometrov. Sape je imela še dovolj, tehničnih težav s kolesom ni imela.
Za tiste, ki so jih imeli, je skrbel Alen, prvi sosed tega gorskega cilja, ki je iz hiše prinesel tlačilko, da je usposobil spuščene gume. Ugotavljal je, da je bilo včasih na maratonu več ljudi ob progi. »Bilo je več spremljevalnega programa, v Cerknem je bila veselica, otrokom so dali čokolado in so komaj čakali, da bodo lahko pomagali pri prireditvi,« je razlagal. Ugotavljal je, da so zdaj pač časi drugačni.
