V Afganistanu še vedno divja vojna in mednarodni vojaški koaliciji situacija že več let uhaja iz rok. Slovensko notranje ministrstvo pa prosilcem za azil iz Afganistana že vsa leta sistematično zavrača prošnje za azil.
Šestnajst slovenskih nevladnih organizacij je MNZ, premierja Mira Cerarja in predsednika državnega zbora Milana Brgleza v ponedeljek opozorilo, da je bilo lani v Sloveniji največ prosilcev, 416, prav iz Afganistana. Po dostopnih podatkih pa je lani MNZ odraslim Afganistancem izdal vsega devet odločb. Vsem so prošnje za azil zavrnili. »Prav tako je bila v letu 2016 izdana ena (kolektivna, op. p.) zavrnilna odločba za tričlansko afganistansko družino,« pravijo nevladne organizacije. Azil je MNZ lani podelil zgolj dvanajstim afganistanskim mladoletnikom brez spremstva (otrokom, ki so pred vojno zbežali brez staršev). Štirim takšnim otrokom so bile prošnje zavrnjene. Za primerjavo so v nevladnih organizacijah navedli še statistiko iz Švice, kjer je bilo leta 2016 pozitivno rešenih 89,4 odstotka afganistanskih prošenj, in Italije, kjer je bilo pozitivnih kar 97 odstotkov odločb.
Je Kabul res varen?
Na naša vprašanja v zvezi s tem se na MNZ in v kabinetu premierja Cerarja niso odzvali, predsednik parlamenta Brglez pa je sporočil, da se do navedb ne more opredeliti, dokler niso znani vsebinski razlogi za zavračanje.
Na Dnevniku smo dobili dostop do devetih odločb o afganistanskih prošnjah za azil iz let 2014–2017. Vsebinski razlogi za zavrnitev, o katerih se sprašuje Brglez, so naslednji: MNZ zatrjuje, da Afganistan ni dovolj nevarna država, da bi (primer iz ene od odločb) »obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost«. »V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda,« je formulacija, ki se ponavlja v več drugih odločbah. Poseben argument, ki ga na MNZ vztrajno uporabljajo, pa je tudi, da se lahko Afganistanci, če se že ne morejo vrniti v mesta in vasi, iz katerih so doma, vrnejo v glavno mesto Kabul. Tam bi si lahko našli službo in živeli samostojno življenje, zatrjujejo na MNZ. Res je sicer, da je v Kabulu nekaj več »bolj kompleksnih napadov«, a jih je manj kot drugod v državi, ocenjuje ministrstvo. »Situacija v Kabulu ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo,« se že znana formulacija ponovi v odločbi iz letošnjega februarja.
Kdo je individualno ogrožen?
Kar trdijo na MNZ, ni res. Naša sogovornica, humanitarno-razvojna svetovalka Mateja Zupančič, ki od leta 2012 živi v Kabulu, nam je v intervjuju, ki ga bomo objavili čez nekaj dni, razložila, da so se varnostne razmere v Kabulu in drugih delih Afganistana tako za domačine kot tujce močno poslabšale. Tudi sama je bila pred kratkim tarča napada roparjev. »Življenje v Afganistanu je nemogoče iz veliko vidikov in povsem razumem, zakaj ljudje bežijo,« je med drugim dejala. Tudi sama je pregledala nekaj negativnih odločb ministrstva za notranje zadeve. Označila jih je za nekonsistentne in preslabo utemeljene, kajti pri vprašanju varnosti bi morali na MNZ upoštevati mnoge vidike. Kot je videti iz odločb, pa je poglavitni argument MNZ, da prosilec ne more dokazati, da vojna v Afganistanu ogroža prav njega osebno. Odrasli lahko najdejo način, da jih bombe ne zadenejo, in glede na to, da je v Kabulu več milijonov prebivalcev, je tudi statistična verjetnost, da bo po povratku umrl prav ta prosilec, zelo majhna, nakazujejo na MNZ. Z osebnimi okoliščinami prosilcev in njihovimi razlogi za beg – denimo zaradi groženj talibanov celotnim družinam in zaradi prisotnosti islamistov tudi v Kabulu – pa se MNZ ukvarja le toliko, da prošnje lahko zavrne.
