Štirietažni večstanovanjski blok na obrobju industrijskega predela mesta ni bil obnovljen že več kot šestdeset let. Polomljena lesena dvokrilna vrata v prvem nadstropju bolj spominjajo na garažna kot na stanovanjska. A za njimi je nekakšno dvoinpolsobno bivališče. Na koncu dolge predsobe vas pričaka oguljen ostanek stolnega pohištva, ki je bil nekoč najbrž jedilna klop. Stropna osvetljava ne dela, napeljava je zaradi zamakanja pregorela. Povsod se razrašča plesen – nad okni, po vogalih, tudi tistih nad nadstropnimi posteljami v otroški sobi. Iz hladilnika teče. Odlomljena vrata pečice neprevidnemu kuharju ostanejo v roki. Stanovanje ogrevata zgolj dva prenosna električna radiatorja. Beda in propadanje. »Stanovanje je opremljeno,« piše v pogodbi. »Stanovanje je zelo slabo,« potoži najemnik.
Za plesnivo stanovanje 730 evrov najemnine
V takšnem stanovanju ljudje ne bi smeli živeti niti brezplačno, saj ogroža njihovo zdravje. In vendar se v njem stiska desetčlanska begunska družina z osmimi otroki, starimi od šest mesecev do 12 let.
Država za najem in stroške bivanja beguncev v tej plesnivi luknji na mesec plačuje – reci in piši – 730 evrov. Za primerljiv znesek je mogoče v Mariboru ta čas najeti 5-sobno, 130 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središču mesta! A to je cena za »navadne« najemnike, ne za begunce. Višina najemnine je cinična tudi zato, ker le za en evro odstopa od višine denarnega nadomestila, do katerega je tako številčna družina upravičena po uradni lestvici (731,40 evra).
Oče družine upa, da bo nekoč bolje. S prstom pokaže v nebo in prikima. »Bog,« reče po slovensko. Pravi, da nikakor noče živeti od pomoči države. Rad bi delal. Kuhal, pleskal... Kar koli.
Njegova družina prihaja iz mesta Deir al Sor na vzhodu Sirije, ki ga ponovno skušajo zasesti pripadniki Islamske države. Družina je iz mesta pobegnila 23. januarja lani. Najprej v Turčijo, nato s čolnom v Grčijo. Preden so jih prepeljali v Slovenijo, so živeli v taboru na otoku Lezbos. V Mariboru so se naselili tik pred božičnimi prazniki. »Prej smo bili tri mesece v azilnem domu v Logatcu,« nam v solidni slovenščini razloži najstarejši sin. »Ko smo slišali, da so našli stanovanje za nas, smo bili zelo veseli...«
Stanovanje je našlo ministrstvo
Na ministrstvu za notranje zadeve so sicer priznali, da situacijo poznajo, a so odgovornost za sklenitev najemne pogodbe prevalili na družino ter na nevladni organizaciji Slovenska filantropija in Odnos, ki v Mariboru skrbita za integracijo beguncev. Vendar nevladniki kakršno koli odgovornost zavračajo. »Stanovanje je našlo ministrstvo,« zatrjuje vodja programa za begunce pri Slovenski filantropiji Franci Zlatar.
Naši pogovori s poznavalci ozadja primera so pokazali, da se je begunska družina znašla v podrejenem položaju. Po pridobitvi begunskega statusa so se morali izseliti iz Logatca in možnosti izbiranja niso imeli.
Na ministrstvu je sicer mogoče neformalno izvedeti, da imajo z iskanjem stanovanj precej težav, saj javno mnenje v Sloveniji beguncem ni naklonjeno. Preko javnega razpisa so zbrali podatke o petinštiridesetih potencialnih zasebnih stanovanjih za begunce. A večina jih je bodisi v propadajočem stanju bodisi so cene najema oderuške. Najemodajalci, ki zaslutijo »posel z državo«, v pogajanjih zahtevajo tudi po 1500 evrov na mesec, smo izvedeli. Takšnih cen MNZ ni pripravljeno plačevati.
»Državni organi so za potrebe naselitve oseb z mednarodno zaščito identificirali še šestinštirideset stanovanj v državni lasti,« so dodali na ministrstvu. »Gre za stanovanja, ki jih je bilo treba vzdrževati in urediti za uporabo, vendar še niso pripravljena za vselitev.« Franci Zlatar opozarja, da integracijski programi delujejo na »hudem minimumu« in da bo moralo ministrstvo vanje vložiti več. Evropska unija državam za oskrbo beguncev ponuja stotine milijonov evrov, Slovenija pa ima na oddelku za integracijo zaposlene štiri osebe.
Nekateri naši pogovori s pravnimi strokovnjaki s področja diskriminacije so sicer pokazali, da bi bilo za rešitev problema še najbolje, če bi lahko begunci, ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče, kandidirali za neprofitna socialna stanovanja. Teh je v Sloveniji na stotine, a so »rezervirana« le za slovenske državljane in za tujce s »pravim« pedigrejem – državljane EU.
