Gorenje je sicer kemični proces, pri katerem je poleg gorljivega materiala ključna dovolj velika količina toplote in kisika. Ni požara, kjer bi gorel dioksid, monoksid. Samo kisik. Naloga gasilca je omejiti katero koli od teh treh komponent ognja. S pomanjkanjem kisika se stvari rešujejo preprosto, v zaprtih prostorih na en način, na prostem pa recimo s peno ali vodo.
Primer Kemis je pozitiven zato, ker se je od požara naprej pozornost usmerila v vse centre za zbiranje in predelavo odpadkov. Za to imamo sicer iz proračuna plačane diplomirane, magistrirane in doktorirane ljudi, od katerih zaradi dogodkov na Vrhniki ne bo nihče letel iz službe. Tisto, kar je nevarno za življenje in je javnost spregledala, pa je odziv vrha ministrstva za zdravje in uprave za zaščito in reševanje. Kljub temu da ni bilo jasno, kaj in koliko je gorelo, ni bilo zaprtja cone okrog pogorišča za delavce drugih podjetij ali ljudi, ki tam živijo. Obstaja možnost, da direktorica direktorata, pod katero sodi katastrofna medicina, niti ne ve, za kaj pri tem gre. In kaj če se izkaže, da so bili gasilci, ki skačejo okrog pogorišča brez zaščitnih mask, izpostavljeni rakotvornim snovem v zraku? Bomo čez leta spet zbirali zamaške, da se bo komu olajšalo zdravljenje zaradi raka?
Pismo gospoda Malovrha v Dnevniku o sistemu gašenja z omejitvijo dostopa kisika je tema, ki bi jo morali predstaviti na ministrstvu za obrambo, upravi za zaščito, okoljskem ministrstvu in še kje drugje. Prepričan namreč sem, da prej omenjeni sicer nimajo znanja in moči za uvedbo novosti, imajo pa ga ravno toliko, da lahko novosti preprečijo.
Ta požar je bil tipičen primer, ko bi hitrejši dostop gasilca na motorju odigral ključno vlogo, kot jo ima pri požarih v prometu. Namen hitrejšega dostopa gasilcev je reševanje ljudi. Te rešitve pa ključni s področja zaščite in reševanja uspešno blokirajo več kot desetletje.
Ob rob pisanju gospoda o gašenju brez vode: večina se spomni požigov vozil v Franciji. Moj predlog tedaj je bil, da se goreče vozilo samo prekrije z mokro gosto negorljivo tkanino ter spusti v prostor z vozilom dušik. Ali pa dioksid, ki izrine kisik. Avto pogasiš hitreje kot s peno. Ki pa je enostavnejša. Kar je lahko tudi dodaten faktor. V primeru, da so v vozilu ljudje, ki so ukleščeni, se jih s prevleko zaščiti, namesti pa dostop do zraka za dihanje. Že eden od dveh gasilcev, ki sta vsak na svojem motorju, lahko takšno tkanino pripelje s seboj in zmanjša poškodbe ljudi v času reševanja.
Zadeve so nove, rešitve in novosti pa pri nas blokirajo tudi deset let in več. In se ne bodo uporabljale do tedaj, ko bi – bog ne daj – naenkrat zgorelo dovolj ljudi.
Mitja Vilar Šmarje - Sap
