Obrazi prihodnosti: Medvrstniškega nasilja ni ne več ne manj

Kot svetovalni delavec se na šoli srečujem tudi s problemom medvrstniškega nasilja, saj je svetovalno delo namenjeno predvsem dijakom pa seveda tudi staršem, učiteljem in vodstvu šole. Prostor svetovalnega dela je »stičišče vseh udeleženih« tudi v primerih, ko pride med dijaki do nerazumevanja, nesoglasij in konfliktov. V dosedanjih letih praske na šoli pa sem spoznal, da medvrstniškega nasilja ni ne več ne manj, kot ga je bilo v preteklosti, in sem prepričan, da bo tako tudi v prihodnje. Res pa je, da so se in se bodo spreminjale oblike in načini medvrstniškega nasilja. In kar je ključno, prepričan sem, da se mora naša sicer tako pogosto izpostavljena ideja »ničelne stopnje tolerance do nasilja« izkazovati v tem, da vsakršno nasilje obravnavamo in nanj primerno odgovorimo – kot posamezniki in kot šola. In zatrdim lahko, da je pri nas v ŠC Velenje tako in da je to edina prava pot k boljšemu jutri nas vseh.

Zagotovo so mladostniki (učenci in dijaki) v najintenzivnejšem obdobju odraščanja, oblikovanja osebnosti ter stališč in iskanja svojega družbenega kroga najbolj izpostavljeni predvsem zato, ker so premalo opremljeni s primernimi strategijami reševanja nesoglasij in konfliktov. Absolutno pa je premalo empatije, ki omogoča vživljanje v vlogo drugega. Ne nazadnje pa ne smemo spregledati niti dejstva, da so mladostniki premalo kritični do dogodkov, ki smo jim priča v družbi. Življenje mladostnikov je vedno odraz širšega družbenega dogajanja.

Kadar izvemo za nasilje, se vedno odzovemo. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. Vključeni smo vsi, dijaki, ki so navadno »glavni akterji«, starši, šolski svetovalni delavec in ravnatelj, po potrebi pa tudi predstavniki policije ali centra za socialno delo. Naš pogovor je vedno usmerjen v analizo dogodka (konflikta) in prevzemanje odgovornosti vpletenih dijakov. Vodilo naših obravnav pa je poleg prevzemanja odgovornosti tudi pobotanje, dogovor in zagotovilo, da konflikta ne poglabljamo in se vsem nadaljnjim konfliktom tudi izogibamo. Dijaki vedo, da se lahko zaupajo učitelju, razredniku, svetovalnemu delavcu, ravnatelju ali drugemu strokovnemu delavcu šole ali pa oddajo anonimno prijavo v varne skrinjice, ki so nameščene v šolskih hodnikih. Medvrstniško nasilje poskušamo reševati v šoli, a če posamezni primer presega naše pristojnosti in doseg pedagoškega dela, vedno vključimo tudi druge državne ustanove.

Smo informacijska družba in zdaj že menda v dobi intenzivne digitalizacije. Zaradi tega je danes več spletnega nasilja v obliki objav neprimernih fotografij, komentarjev, zbadljivk in žaljivk, nasilje se najpogosteje začne v e-obliki, pogosto je tudi ekonomsko nasilje, saj si mladi med seboj izposojajo denar in ga vračajo »z obrestmi«.

Predvsem naj se ne boji povedati, da je vpleten v nasilje in da je žrtev nasilja. Povzročitelji so pogosto močnejši tudi v ustrahovanju žrtev. Dijak naj zaupa učitelju, razredniku, svetovalnemu delavcu ali ravnatelju, naj pove doma staršem, skratka nekomu, ki mu zaupa. Tu pa bi izpostavil še eno skupino udeleženih v vsakršno nasilje, to so opazovalci. Svojo apatičnost oziroma pomanjkanje empatije mladi izkazujejo tudi s tem, da za nasilje, ki ga opazijo, ne povedo nikomur. Žrtev si ne upa in tako je krog sklenjen. Da dijak zaupa, pove, izpostavi je prvi korak k reševanju medvrstniškega nasilja. Naše zagotovilo pa je, da na vsako zaznano nasilje tudi odgovorimo, ga obravnavamo.

Zaznati je porast tovrstnega nasilja. Vse prehitro se na spletu znajdejo neprimerne fotografije, filmčki, komentarji, zbadljivke in žaljivke. Velika anonimnost oziroma iluzija anonimnosti mlade spodbuja, da so pri tem še bolj pogumni. Posledic tovrstnih ravnanj pa ne predvidevajo in jih ne ozaveščajo. Tu je veliko prostora za preventivne dejavnosti, torej delavnice in predavanja na temo učinkovite in varne rabe interneta in informacijskih tehnologij.