Investicija v nov premogovni blok je najcenejša od vseh možnih tehnologij. Kot pravilno je ocenil odločitev TEŠ (oziroma HSE) za investicijo v nov premogovni blok, saj ima Premogovnik Velenje zaloge lignita, vpliv na BDP v državi bi bil ugoden, glede na prihodnje projekcije bi Slovenija postala neto uvoznica električne energije (v intervalu od 10 do 25 odstotkov).
600-megavatni blok TEŠ je napačna izbira, in sicer zaradi nezadostnih eksploatacijskih zalog lignita, visoke investicijske vrednosti in posledično zaradi visokih stroškov ter problematičnosti tako velike enote v slovenskem elektroenergetskem sistemu.
Investicijo v 600-megavatni blok TEŠ je po takrat dostopnih podatkih ocenil na 1,26 milijarde evrov. Predlagal je ustavitev projekta bloka 6 z močjo 600 MW in zamenjavo za 400-megavatni blok – tudi v primeru, da zapade 24 milijonov evrov rezervacije za naročilo.
Med razlogi je navedel, da razpoložljive eksploatacijske zaloge zadoščajo za obratovanje 400-megavatnega bloka izključno na velenjski lignit za obdobje 40 let, ne zadoščajo pa za obratovanje 600-megavatnega bloka.
Naložba v 400-megavatni blok bi bila največ 600 milijonov evrov oziroma pol nižja kot v 600-megavatni blok.
HSE bi bil sposoben sam zagotoviti finančna sredstva, kar pomeni, da kreditnega tveganja ne bi bilo.
Glede na takratno borzno ceno na borzi v Leipzigu je ocenil, da je 400-megavatni blok TEŠ na robu rentabilnosti, 600-megavatni blok pa nerentabilen.
