Nato se je pojavil nizozemski, Sparov Janez. Janez, ki ve, kaj dela, ima nekoliko nižje še priimek. Sparov Janez je Janez Potočar, pekovski mojster, ki v rokah drži hlebček. Janez Potočar je tukaj že drugotnega pomena, v ospredje stopi Janez in naročniki oglasa se tega zavedajo. Ob robu plakata napišejo, da je slika simbolična.
Tretjega Janeza pripelje čisto slovenski Tuš s sloganom »Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao«. Na sliki ni nobenega konkretnega Janeza, upodabljajo ga korenje, jabolko, zelje, koleraba, por in jagode na tuševsko zeleni podlagi. Janez tukaj ni eden izmed 21.877 v Sloveniji živečih Janezov. Tudi na robu tega plakata je napisano, da je slika simbolična.
O tem, da gre za igranje na neki lokalpatriotski, nacionalistični čut, ki naj bi Janeze prepričal, naj kupijo Janezovo, je bilo že veliko napisanega. Juan je španska različica Janeza, medtem ko je Xin Chao vietnamski pozdrav, »živjo« po vietnamsko. Si predstavljate, da bi to zelenjavo pridelal »Živjo«? Tuš je prepoznal, da je šel predaleč: negativna reklama je sicer boljša od nobene, a le do neke mere. Rasistični slogan so prelepili z novim: »Kot bi pridelali sami.« Na prvi pogled so s tem hoteli nevtralizirati prvotni slogan in ohraniti sporočilo: to, kar kupujete, je tako sveže, domače…, kot bi pridelali sami. Postavili so enačaj med Janezom in nami.
To ni nič novega. Moj prijatelj Janez mi je rekel, da je ob obiskih staršev na Hrvaškem njegov oče vedno rekel, da prihajajo Janezi, čeprav v njegovi družini ni bilo Janezov in je bilo v družini več žensk. Tako je bilo, dokler se ni moj prijatelj Janez preimenoval v Janeza. Ko je »Janez« postal Janez, na obisk niso več prihajali »Janezi«, ampak »Ljubljančani«.
Janez je vedno simbol, Janez ne more biti nič konkretnega. Konkretnost in posamičnost Janeza ni nič v primerjavi s simbolnostjo Janeza. S konkretnim Janezom se ne moreš poistovetiti. Najhujše, kar se ti lahko zgodi, je, da ti je ime Janez. Na plakatu, na katerem je videti Janeza Potočarja z imenom in priimkom in kruh, se sprašuješ, kaj je na tej sliki simbolnega. Kruh? Mogoče. Janez Potočar? Hm, najbrž res. Najbrž Janeza Potočarja igra nekdo drug. Človek s tem imenom ima sicer facebook profil (je zagret navijač Crvene zvezde iz Beograda, pek, ki je končal vojaško akademijo v Beogradu), a facebookovim profilom lahko verjamemo toliko kot vsem slikam, ki nosijo pripis »simbolna«. Veliki, simbolni Janez je požrl malega Potočarjevega Janeza.
Toda vprašanje je, zakaj bi danes sploh zaupali Janezu, če vemo, da je Janez Janezu lahko največji Janez. Ali trgovci mogoče ne tvegajo preveč, ko stavijo na Janeze, ko vemo, da se Slovenci najbolje počutijo, ko Janezu crkne krava?
In torej: a tej kolumni bolj zaupate, ker jo je napisal Janez? Janez s fotografije, ki ni simbolična, na njej sem res jaz, Janez, državljan Republike Slovenije, številka osebne izkaznice 002199816. Napisal sem jo na osebnem prenosnem računalniku, ki so ga razvili in oblikovali v ZDA, izdelali na Kitajskem, v programski opremi, napisani v ZDA. Tiskana je na časopisnem papirju, ki je izdelan na papirnih strojih v Avstriji (papirnica ima sicer sedež na Norveškem) in Sloveniji (Vipap). Tiskana izdaja je narejena na ofset tiskarskih strojih (KBA, MAN) za rotacijski tisk, ki so bili izdelani v Nemčiji. Tudi tiskarska barva, uporabljena za tisk te kolumne, je bila proizvedena v Nemčiji, potem ko so časopisni prelom naredili na računalnikih ameriške družbe Compaq. Do vašega kioska, v katerem ste kupili Dnevnik, so ga pripeljali kombiji nemške družbe Volkswagen. In vi ga berete ob kavi, ki so jo pobrali nekje v Južni Ameriki, spražili in zapakirali nekje v Italiji, mogoče celo v Portorožu, naredili so vam jo na kakšnem izmed v Italiji narejenih strojev za kavo in postregli v skodelicah, ki so prišle iz Kitajske.
Je pa res lepo, ko ti kolumno napiše Janez, pa čeprav tudi ta, tako kot vse zgoraj napisano, ne prihaja iz Slovenije.
