Švedske oblasti niso imele nič proti temu, da so si njeni državljani spreminjali imena v nemško neoime. Navsezadnje si je ime na Švedskem v zadnjem desetletju spremenilo v povprečju več kot 7000 državljanov na leto, predvsem zato, ker jih ta zaradi prepoznavnih končnic zelo označujejo in nacionalno identificirajo. Kot je pravilno ocenil Magnus Engvall, želeli so si spremembe in spremembo po manj izraziti identiteti so si zapisali v imena, ki naj ne bi več nemudoma izpričevala njihovega porekla.
Švedski primer je nadvse zanimiv, ker z neke druge perspektive govori o zakonodajnih režimih glede spremembe imena. Večina današnjih zakonodaj predvsem v zahodni Evropi sprejema kot utemeljen razlog za spremembo imena, da je to »tujega porekla«, da »zveni tuje«, da ga je »težko izgovoriti«, da »izkazuje nacionalno pripadnost«... Tovrstne zakonodajne rešitve so namenjene predvsem priseljencem iz drugih kultur, ki jim na tak način na prvi pogled lajšajo integracijo v nova okolja, dejansko pa spodbujajo priseljence k zabrisu porekla, ki ga izpričuje osebno ime, in jih hitreje asimilirajo.
Zgodba Darka Suvina, enega najboljših poznavalcev Brechtovega dela (pred kratkim je bil v Ljubljani, ob izidu svoje knjige Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma), je zgodba o tem, kako je ime lahko obrambno sredstvo. Suvin se je rodil s priimkom Šlezinger, o njegovi spremembi pa piše v spominih, ki jih objavlja v zagrebški reviji Gordogan: »Starši so dobili odobritev spremembe imena v 'Suvin' sredi leta 1939 (v dokumentu, ki ga je izdala takrat že banovina Hrvaška in ki ga še hranim). Meni sta povedala, da je šlo za obrambo pred nekim homonimnim Miroslavom Šlezingerjem (preveril sem v telefonskem imeniku, zares je obstajal), ker ni plačeval davkov in so zaradi tega težili očetu. Ampak sem precej prepričan, da je vsaj moja nenaivna mati mislila na Hitlerja. Ko sem dosti pozneje spraševal, zakaj nimam brata, in še posebej zakaj ne sestre, mi je mama odgovorila: 'Hitler je kriv za to.' Socialdarvinistična teorija je že začela mleti in mama je slutila, kam bi to lahko peljalo.«
Sprejemljiv razlog za spremembo imena je bil za takratne hrvaške oblasti neki neplačevalec davkov, zaradi katerega se je ugledni zdravnik Miroslav Šlezinger odločil spremeniti priimek sebi in svojim družinskim članom (nekaj podobnega je danes možno v Peruju, kjer je zadosti prepričljiv razlog za spremembo imena dejstvo, da je vaše ime enako imenu znanega kriminalca). Tako kot sta starša pred prihajajočim preganjanjem Judov poskušala prikriti judovsko poreklo (fašizem je bil že dodobra tudi v hrvaškem zraku) in tako kot sta pred sinom Darkom skrivala pravi razlog za spremembo priimka, sta to počela tudi pred hrvaškimi oblastmi. Utajevalec davkov Miroslav Šlezinger je na neki način reševal prihodnja življenja bodočih Suvinov. Od kod odločitev za priimek »Suvin«, ki nima nobenih družinskih korenin, profesor Suvin ne ve.
V istem obdobju so italijanski fašisti spremenili ime nekega drugega Miroslava, pisatelja Miroslava Košute v Angelo Cossuta. Odrasli Miroslav Košuta je začel dolg in birokratsko zapleten poskus preimenovanja v ime, kot so mu ga dali starši, a je šele sedmi izmed odvetnikov, s katerimi je sodeloval, našel prepričljiv razlog za spremembo imena. Skliceval se je na Mussolinijev zakon o imenu, po katerem se posamezniku dovoli sprememba imena, če se ta sramuje lastnega imena. Košuti je sramovanje pomagalo, da si je vrnil prvotno ime, Šlezingerjevim pa kot izgovor, da so se preimenovali v Suvine.
Država, ne glede na režim, razume, da ne moreš imeti imena, ki bi se ga sramoval. Čeprav je ta njena benevolenca tudi način, kako posameznika prisiliti, da se sramuje in odpove lastnemu poreklu. Tudi danes se je treba s spremembo imena braniti pred nekimi drugimi pogromi, pregoni, diskriminacijami..., cena, ki jo je za to treba plačati, je – tako kot v primeru državljanstev – odpoved poreklu. Le da ime in poreklo – kot nas uči ne le švedski primer – nista več tako cenjeni valuti.