Mateja Bučar je v naponu svoje ustvarjalne moči. Njena dela v zadnjih nekaj letih širijo razumevanje plesa na izjemno navdihujoč način, saj ples spravljajo v prostore, kjer ga najmanj pričakujemo, in v svoje koreografije naključno, a umetniško jasno in dosledno vključuje mimoidoče pešce, obiskovalce kulturnih prireditev, avtomobile… in spreminja javne prostore v prizorišča spontanih koreografij. Odločevalci o sofinanciranju umetniških programov in projektov na ministrstvu za kulturo pa so se dejansko odločili, da bodo Matejo Bučar, potem ko je dobila najvišjo stanovsko nagrado, umetniško pokopali.
Tega niso naredili samo njej, ampak celi vrsti ustvarjalcev na področju sodobnega plesa, večinoma na podlagi kriterija, ki pravi: »Dodatnih 10 točk prejmejo prijavitelji oziroma avtorji, katerih projekt ni bil sofinanciran v obdobju 2014–2015 v okviru projektnega sklopa Avtorski opus na podlagi razpisa JP-VP-UM 2014–2017.« Skratka, kriterij, ki prinaša 10 odstotkov možnih točk, vpeljuje diskontinuiteto umetniškega ustvarjanja, nagrajuje umetnika, ki dve leti ne počne nič, ki umetniško hibernira. Kaj pa počne, da si zagotovi eksistenco, ni nekaj, kar bi zanimalo odločevalce o sofinanciranju. Saj ni naloga ministrstva, da rešuje socialne stiske posameznikov – pravijo ministri, ki se menjavajo po tekočem traku. Seveda ni; njegova naloga je, da zagotovi pogoje za uresničevanje javnega interesa v kulturi. In kako si to predstavljate, dragi ministri po tekočem traku? Kdo bo uresničeval javni interes, če boste umetnike z desetodstotno vehemenco pometali stran od vašega žiro računa?
V briljantnem govoru, ki ga je imela na otvoritvi festivala Gibanica Pia Brezavšček, nova predsednica Društva za sodobni ples, je ostro in natančno opozorila, da »sodobnemu plesu pač ne gre dobro, akterke in akterji smo v veliki večini bolj ali manj pregorele prekarne delavke in delavci. Ob stopnjujočem se pritisku siljenja v medsebojno konkurenčnost, in to velja za celotno polje kulture, skupnost razpada. Kljub desetletjem predanega delovanja in mednarodne uveljavitve akterk in akterjev temu področju ni bil zares priznan niti družbeni ugled, finančno pa se delovanje na področju kulture ne izplača. Ob vsem tem pa se najranljivejši sloj kulturnikov, samozaposlene, torej dejansko nekatera celotna področja, med katere nedvomno spada tudi sodobni ples, izriva iz polja pristojnega ministrstva, torej v še večjo revščino.« Govor Pie Brezavšček je samo eden v nizu krikov, ki jih v zadnjem času različni kulturni delavci naslavljajo na javnost in ki pri odločevalcih praviloma naletijo na gluha ušesa.
In kaj je povedal minister Peršak na otvoritvi Gibanice? Njegov govor je bil delni od-govor predsednici Društva za sodobni ples. Povedal je, da izboljšanje položaja sodobnega plesa vidi v ustanovitvi Centra za sodobne plesne umetnosti, ki naj bi bil nacionalno središče za spodbujanje sodobnoplesne umetnosti, produkcijsko središče za različne ustvarjalce in skupine, ki bi skrbelo tudi za postprodukcijo in distribucijo plesnih predstav po Sloveniji in po možnosti v tujini. Besede ministra za kulturo so blagodejno delovale na prisotne, ne glede na to, da bo minister v najboljšem primeru še dobro leto in da bo v tem letu slišati veliko obljub, ki nikoli ne bodo uresničene. A kaj nam drugega preostane kot javno izrečeno besedo vzeti zares, skrajno zares? Tako besede Pie Brezavšček kot besede ministra za kulturo, ki pravzaprav ne bi smel imeti težkega dela z uresničevanjem svoje vizije: Center za sodobne plesne umetnosti je že bil ustanovljen, je rezultat večletnih ekspertiz strokovne javnosti in ministrstva, njegov prvi direktor je bil Igor Teršar, sedanji v.d. direktorja direktorata za ustvarjalnost na ministrstvu.
Torej, v hiši so know-how, osebne izkušnje, strokovna in pravna podlaga, z ministrovo vizijo pa je samo še korak do ključnega dejanja – politične volje. Aja, in vprašanje denarja. V proračunih za leti 2012 in 2013 so bila predvidena sredstva za novoustanovljeni center. Ta sredstva so bila nekam preusmerjena, nikakor ne v sodobni ples. Poiščite jih, nič vas ne bo stalo.
Naj vas torej neposredno vprašam: gospod minister, boste spremenili odločitev enega izmed vaših predhodnikov, superministra Žige Turka, ki je z enim podpisom ukinil edini javni zavod na področju sodobnega plesa in za leta vnaprej drastično poslabšal položaj sodobnega plesa? Bi želeli vašo vizijo bolj natančno in neposredno posredovati javnosti? Ali pa je bila vaša vizija le všečen trenutek šibkosti, ki se vam je razumljivo pripetil v nekoliko slavnostnem vzdušju otvoritve Gibanice? Povejte, odgovorite, skupaj z gospodom Teršarjem, če vam je lažje, da bomo vedeli, pri čem smo. Pa brez zamere, nič osebnega. Upam le, da istega vprašanja ne bomo zastavljali bodočim ministricam ali ministrom za kulturo. Mi vas jemljemo resno in enako pričakujemo od vas.