S tem naslovom in uvodom sta me razveselili v svojem članku novinarki Meta Roglič in Ranka Ivelja, objavljenem v Dnevniku 6. aprila 2017. Razveselili pa zato, ker se je vnovič pokazalo in izkazalo, da koalicija ni nič drugega kakor kupčkanje s političnimi točkami. Edini vztrajni in dosledni pa vendarle ostajajo zvesti svojim predvidljivim socialnim, demokratičnim in ustavnopravnim načelom; to je SD, morda kasneje še ZL, medtem ko računarski ostajata še naprej SMC in DeSUS. In če za SMC lahko rečemo, da je prej nismo poznali, ker je nova politična stranka, saj še enega volilnega mandata nima za seboj – jo pa sedaj vedno bolj prepoznavamo –, pa za DeSUS že dolgo vemo, da je to nenačelna politična stranka in kot takšna nepredvidljiva in nezanesljiva za kakršno koli prognoziranje.

Ob dejstvu, da sem ostra, dosledna nasprotnica financiranja zasebnega osnovnošolskega obveznega izobraževanja (pa naj bo to 85 ali 100 odstotkov), mora biti po mojem trdnem prepričanju prav zato, ker je obvezno, financirano in uresničevano iz javnih sredstev sedežev javnih in ne zasebnih statusnih oblik – ne glede na javno pooblastilo, ker do tega sploh upravičeni niso, kljub drugačni praksi. Torej ne pride v poštev nobeno mešanje jabolk in hrušk v obliki nekakšnega javno-zasebnega partnerstva ali podobnega statusnega mešanja. Šole, ki izvajajo s strani države obvezno izobraževanje, naj bodo izključno javne, nič zasebne. Kdor si je izmislil kombinacijo obojega, je imel natančno določen namen in cilj, ki nima nobene zveze z zagotavljanjem obveznega šolanja, marveč pri stranskih vratih pripeljati skozi zasebni sektor še, poleg standardnega verouka kot (za zdaj) »izbirne« vsebine, v nadaljevanju pa korak za korakom »obogatitev« vseh in vsakega predmeta posebej z religioznimi poudarki zgolj ene religije – pod utemeljitvijo, da je ta po številu pripadnikov največja.

Ne sme se dovoliti (le kdo je sploh dovolil in umestil takšno nenavadno »miškulanco«? – le še nekaj korakov je potrebnih, da nam bodo tile »new rich« sprivatizirali tudi šolske objekte, zgrajene iz samoprispevkov) ob takšni sprenevedavi razlagi in s tem tudi možnosti obveznega šolanja in financiranja, predaje v zasebne roke, četudi zgolj v razmerju 100 : 85 odstotkov. Čeprav gre za odločitev ustavnega sodišča, saj je sedaj vsak dan jasneje, da nad njim ni le ustava, marveč vsi odtenki temnega, vse do črnega neba…

Ustava Republike Slovenije je zelo jasna v tem segmentu: »Država in verske skupnosti so ločene« (člen 7/1). Pika! In zasebna šola z obveznim izobraževanjem je prav gotovo zgolj zasebna skupnost in če si tako med vrsticami napiše v statut in celo v program, ki ga pravno interpretira, kakor ji tisti hip bolje kaže, je pa lahko tudi šolska verska skupnost, celo formalizirana in zato vanjo država ne sodi – niti z enim odstotkom deleža. Lahko je šolska, izobraževalna skupnost, a ne državni javni izobraževalni zavod. Saj se s tem samodejno ustvarja neenakost za vse vrste šolajočih, ki so različnih ideologij ali pa so ateisti, kar je v načelu tudi ideologija.

Obvezno izobraževanje je ustavna kategorija in na tej podlagi je to obveznost samo države in zato naj bodo sedeži tovrstnega izobraževanje zgolj državni. In odgovornost zgolj države.

In naj se ne pozabi: ali lahko rečemo tudi obrnjeno, da je Cerkev (kot institucija) lahko tudi sedež zasebno državnega – česar koli? Ne! Cerkev je vedno Cerkev in država je država. Pa se vprašajmo, v čem je razlika, da se ena piše z veliko, druga pa z malo začetnico. Bilo bi prav in pravilno, da bi to vedeli vsaj profesorji ustavnega, pravoznanskega, primerjalnega in ne vem še katerega in kakšnega prava.

V novem volilnem obdobju bo nujen ponoven premislek o upravičenosti zasebnih šol z javnimi obveznimi programi, zato velja to pisanje v razmislek tudi volilcem, ki so doslej v določenih političnih strankah videli nekakšne preporoditeljice z novimi obrazi, ki da bodo prinesle bolj moderno in demokratično politiko, h kateri sodijo tudi višje pokojnine…

Ida Čuden Rebula, Sežana