V političnih višavah je po sproženju brexita za zdaj vse še civilizirano. Ko je predsednik evropskega sveta Donald Tusk ta teden obiskal premierko Thereso May na Downing Streetu 10, sta po dveh urah »kot vedno uspešnih« pogovorov dejala, da je »ton« obeh strani pred začetkom brexitskih pogajanj pozitiven. Tusk je res dodal, da utegnejo biti pogajanja občasno »konfrontacijska«. Mayevi menda tudi ni všeč, da se govori in piše o ločitvi Velike Britanije in EU, ker ločenci po navadi nimajo dobrih odnosov. Ločitev naj bi zamenjali s »posebnimi odnosi med Britanijo in EU«.
Hvala bogu, da odhajamo!
Na visoki politični ravni je vse morda res še civilizirano. »Nižje« pa vsega tega, kar je brexit sprožil v Britaniji, v glavah in na jezikih še posebno vedno zelo agresivnega brexitskega tabora, ni mogoče primerjati z ničemer znanim. Padajo neverjetne besede. Nekdanji vodja evrofobne stranke UKIP, še vedno evroposlanec (da bi še naprej, kot je vedno trdil, od znotraj rušil EU) in samooklicani največji heroj brexita Nigel Farage je ta teden v evropskem parlamentu vodilne može EU zmerjal z mafijo in jim pripisal izsiljevalske zahteve, maščevalnost in hudobijo. »Vedete se kot mafija. Mislite, da smo talci, pa nismo, svobodni smo in lahko gremo. Vse, kar lahko rečem, je: Hvala bogu, da odhajamo,« je dejal, ko je kritiziral ceno britanske ločitve od EU, ki naj bi bila 52 milijonov funtov in, razpravo o prihodnosti Gibraltarja.
Brez nemških avtov, francoskega vina in belgijske čokolade
Ko ga je predsedujoči zato okrcal, je rekel: »Razumem nacionalne tenkočutnosti. To (mafijo) bom spremenil v gangsterje. Mi ne bomo čutili bolečine. Ni nam treba kupovati nemških avtomobilov, francoskega vina in belgijske čokolade. Vi hočete postaviti interese EU nad interese svojih državljanov in podjetij. Če boste nadaljevali po tej poti, Britanija ne bo zadnja, ki je sprožila petdeseti člen, ampak jih bo še veliko,« je sklenil svojo evrofobno pridigo Farage, ki mu doma stranka UKIP počasi, a zanesljivo propada. Ne bo se zelo vznemirjal, saj je dosegla svoj edini cilj, odhod iz EU, zaradi katerega so jo pred več kot dvajsetimi leti ustanovili zelo bogati možje, ki še vedno trdijo, da je šlo za brexitski upor ljudstva proti elitam, čeprav je šlo v resnici za zmago laži in ksenofobije.
Brexitska drhal
Eden izmed novinarskih kolegov na Otoku je medtem v kolumni uporabil izraz brexitska drhal. Zanjo pravi, da ne misli, ampak samo vpije na vse, ki imajo kakršen koli pomislek v zvezi z brexitom, in jih zmerja z jamrajočimi poraženci. Kar je sicer res. Brexitski tabor bi rad utišal vse, ki jim še vedno ni prav, da je 51,9 odstotka Britancev glasovalo za to – kot pravi avtor »brexitske drhali« – neumnost. Utišati hočejo celo otoške komike, ki pravijo, da se jim kaj takega še ni dogajalo. Brexitske šale škodujejo njihovim karieram, saj del občinstva zunaj Londona jezno zapušča dvorane, v katerih nastopajo komiki, ki se z izjemo peščice norčujejo iz brexita, ker ravno tako mislijo, da je neumnost.
Ustrelitev v nogo
Komik Marcus Brigstocke, ki je na turneji po Britaniji, za katero je pripravil dvajsetminutno norčevanje iz brexita, pravi, da del občinstva večer za večerom, potem ko ga izžvižga, jezno zapušča njegove nastope. Prvič, odkar nastopa, publika vsak večer zapušča njegove nastope. »Ne gre za horde, ampak za nekatere, a to je vseeno neprijetno. Nobena druga tema ni nikoli tako razdelila in razburila občinstva. Ob takšnih izzivih po navadi uživam, a ta postaja nočna mora,« piše Brigstocke na svoji strani na facebooku. Odziv na humor o brexitu, katerega glavno sporočilo je, da so se Britanci z njim ustrelili v nogo, je večinoma negativen. To je najbrž po svoje logično, saj brexit ni šala ali nekaj smešnega.
