Mayeva, ki jo je na oblast prinesel ravno brexit, lahko zdaj pritisne na brexitski gumb kadar koli želi in sproži dveletna pogajanja o odhodu Britanije – kot prve članice – iz EU. Po dolgih 44 letih članstva, med katerimi je bila Britanija res vedno najbolj nergaška in nadležna članica, ker si večina njenih politikov nikoli ni zares želela, da bi bila EU kaj več kot orjaška skupna tržnica. In ker so večinski desničarski evroskeptični ali evrofobni mediji EU vedno slikali v najslabši luči in barvah ter jo krivili za vse britanske težave.
Mayeva je glede brexita postala bolj papeška od papeža, ker je očitno zelo rada na oblasti, kjer smo priča njeni neskončni modni reviji; čeprav je bila pred referendumom proti brexitu, predvsem pa zelo molčeča, ker je v brexitu čutila priložnost, da se zavihti na oblast. Kot jo je čutil tudi njen zunanji minister Boris Johnson, ki je po dolgem omahovanju postal brexitski kolovodja. Z drugimi besedami: Britanija odhaja iz EU zaradi razlogov, ki nimajo veliko zveze z EU in njenimi številnimi pomanjkljivostmi. Še bolj moteči sta agresivnost brexitskega tabora – vsi, ki jih skrbi brexit, bi morali molčati (če govorijo, so sovražniki ljudske volje in… ljudstva) – in škodoželjnost brexitirjev, kot je Nigel Farage, ki upajo in si želijo, da bo britanski odhod sprožil začetek konca EU.
Pri razvpitem brexitu ni toliko nova (pričakovana) zelena luč, ki mu jo je prižgal britanski parlament, na katerem bi morala plapolati (brexitska) bela zastava vdaje, bolj nova je trmoglavost Otočanov, posebno Angležev, in vse bolj kolektivno sprijaznjenje z brexitom, pa četudi ta pomeni – kot vztrajno ponavljajo kritiki – skok v temo, v neznano, v za veliko večino Otočanov veliko slabše čase. Mnogi to trmo, to pregovorno otoško sprijaznjenje z usodo in stiskanje zob pravilno razglašajo za posledico britanskega ponosa, politiki pa oportunistično za udejanjenje… volje ljudstva. Spomnimo se: brexit je rezultat posvetovalnega referenduma, na katerem se je zanj izreklo 51,9 odstotka od 72,2 odstotka volilcev, ki so se 23. junija lani potrudili na volišča. Referendum je nekdanji konservativni premier David Cameron razpisal zato, da bi preprečil razcep v svoji vedno razcepljeni stranki. Cameron je v strahu pred stranko UKIP, ki jo je skupina multimilijonarjev ustanovila samo zato, da bi izsilila odhod Britanije iz EU, obšel parlament in to veliko ustavno odločitev prepustil navadni večini slabo obveščenih muhastih nezadovoljnih volilcev, ki jih je brexitski tabor o EU desetletja zavajal in jim lagal od prvega do zadnjega dne referendumske kampanje, najbolj s trditvijo, da je brexit upor naroda proti elitam. Brexit je bil notranji obračun elite. Zmagal je tabor, ki je presodil, da bo ljudstvo lažje obvladoval zunaj EU. Bitka je utrdila elito in razdelila narod.
