Rast BDP, konec krize, Cimos in upravljanje premoženja države

Rast BDP je pomemben pokazatelj tega, kako je delovalo gospodarstvo države po obsegu in trendu v primerjavi s preteklim obdobjem, manj pa, kakšni bodo rezultati v prihodnosti. Trditev, da Slovenija ni več v krizi, in navedba o 2,5-odstotni rasti nista zagotovilo, da bo rast ohranjena za neko daljše obdobje. Čeprav mnogi govorci v imenu dnevne politike to pripovedujejo in uporabljajo kot edini argument, da je omenjena rast zadovoljiv garant in pokritje zahtev za višje plače.

Vpogled v literaturo nas pouči o tem, kateri dejavniki vplivajo na višino rasti. No, rast je že desetletja povezana s kapitalom, ki prek obresti, raznih naložb, finančnih inovacij, valutnih vojn in »odmerjanja«, koliko bo v raznih projektih nameril za delo, poskuša priti do dobička. Odnos kapitala in dela že dolgo obdobje z ustvarjanjem dodane vrednosti povečuje dobičke. Države niso preprečevale kapitalu, da se razširi na lokacije, kjer je bilo delo cenejše. Inovacije in sodobne tehnologije so kapitalu omogočile, da je rast produktivnosti pripisoval tema dejavnikoma in zmanjševal plače delovni sili, češ da človek ni več odločilen dejavnik pri imperativu povečevanja produktivnosti.

Toda finančni dobički iz vrednostnih papirjev in reinvestiranje le-teh ne »povečujejo« rasti v smer povpraševanja po blagu široke porabe. Zato je govoriti o gospodarski rasti tudi odgovorno politično in kulturološko dejanje. Da bi se izognili ustvarjanju državljanov prvega in drugega reda, je govorce, ki razglašajo, da je Slovenija že izšla iz krize, in kot argument navajajo 2,5-odstotno rast BDP, ob tem da imamo več kot 100.000 brezposelnih in okoli 300.000 oseb, ki prejemajo pomoč v hrani, oblačilih in z nekaj evri, treba ustaviti in zahtevati, da predstavijo argumente za svojo trditev.

Časi, ko so prihodnost napovedovali tako, da so izide, dosežene v preteklosti, povečali za ocenjeni delež, so mimo. Rast da, toda o njej raje previdno.

Seznam podjetij, ki so bila v Sloveniji pripeljana v stečaj po letu 1991, je zajeten, predolg.

Primer Cimos je postal vroč poslovni dogodek, ko je finančni sklad dal ponudbo za njegov nakup. Pričeli so pogajanja o ponudbi, zdi se, da nepripravljeni. Kaj je za prodajalce na prvem mestu, ohranitev delovnih mest ali kupnina? Po nekajmesečnih pogovorih in vrsti raznih težav na naši strani je ponudnik od ponudbe odstopil.

Nadaljevanje zgodbe bi bilo v relativno kratkem času mogoče končati tako, da bi zavrnili ponudbo sklada, kar bi bil odgovor ter jasno obvestilo skladu in drugim, da Cimos pod takimi pogoji ni naprodaj. Povzeto iz obvestil v medijih ter spletnih straneh Cimosa je ponudba vsebovala majhno, simbolično kupnino, sklad je bil pripravljen poravnati obveze Cimosa do kupcev in dobaviteljev s časovnim zamikom in ni bilo zagotovila, da sklad čez nekaj let ne bo odpuščal.

Kako je z nakupi in prodajami podjetij na visoko razvitih trgih in trgih v razvoju? Zelo poenostavljeno: kupuje se takrat, ko imaš denar, prodajalci pa se odločajo za prodajo takrat, ko imajo možnost dobljeno kupnino naložiti v bolj donosno naložbo. Kaj je bilo mogoče sklepati iz italijanske ponudbe?

Ocenjujem, da se italijanski sklad ni namenil kupiti Cimosa zato, da bi zadržal zmogljivost v svojem lastništvu, dodal kaj svojega in zadržal zaposlenost. Nasprotno, sklad je po mojem prepričanju videl interes v 50 milijonih evrov kapitala v Cimosu, ob zelo jasnih sporočilih o omejitvah in privolitvah, kaj nameravajo, in brez zagotovila, da ne bodo odpuščali.

In kje so Cimosovi pogajalci videli preboj in izboljšanje pozicije Cimosa? Naša stran s prodajo Cimosa ne bi pridobila ničesar, ko bi sklad pričel odpuščati, kajti brezposelni bi bili v breme države, simbolična kupnina pa ne rešuje ničesar.

Kako naprej? Odgovor je pri naročnikih njihovih izdelkov. Tu je težišče, kjer se bo odločalo, ali bodo obstali. Podjetje je toliko vredno, kolikor se povprašuje po njegovih izdelkih. Naročila so in bodo odločilen dejavnik, ki bo omogočil tudi nujno sanacijo podjetja. Pogledati je treba, kaj je s produktivnostjo, stalnimi stroški, brez delnega odpisa in reprogramiranja dolgov bankam ne bo šlo, tudi dobavitelji bodo morali prispevati svoje. Med tem, kar je v medijih izjavljal vodja pogajanj na strani prodajalcev, in tistim, kar se je resnično dogajalo med pogovori, je bila velika razlika.

Kar zadeva izbor pogajalca ministra Počivalška, ocenjujem po vsebini in načinih, kako je nastopal v medijih, da v svoji karieri ni prodal še nobenega podjetja.