»Na vreme nisem bil posebno pozoren, ob vzletu je bilo v redu. Let je bil normalen okoli 40 minut, nato se je v desetih minutah vreme spremenilo. Naenkrat je bilo vse modro, temno in začeli smo se spuščati. Pilot je rekel, naj vse pospravimo v nahrbtnike, počepnemo, zmehčamo kolena in se primemo za ročke. Proti tlom smo leteli nenormalno hitro in nato treščili kot letalo. Mene in še tri je vrglo iz košare – udaril sem obnjo in takrat mi je zlomilo nos. Za trenutek sem bil brez zavesti, potem sem videl, da se je balon spet dvignil in da je pozneje začel goreti. Da bi pilot komu naročil, naj potegne za vrvico, nisem slišal,« je Miran Puc na sodišču opisal svoje doživljanje balonarske nesreče, ki se je zgodila 23. avgusta 2012 na Ljubljanskem barju. V tragediji, ki je vzela šest življenj, deset potnikov je bilo hudo poškodovanih, 14 pa lažje, je bil med drugim poškodovan po glavi in rami.
Ob temnih oblakih jim je postalo tesno
Kot je znano, se mora pilot Miro Kolenc zdaj zagovarjati zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz malomarnosti, za kar mu grozi osemletna zaporna kazen. Tožilstvo mu očita, da kljub nevihtnim oblakom poleta ni pravočasno prekinil in da je letel do višine 1400 metrov, ne da bi imel dovoljenje kontrole zračnega prometa. Ko se je le odločil za pristanek, pa naj ne bi upošteval varnostnih navodil: ni uporabil vrvice za zasilno pristajanje, ni ugasnil gorilnika in zaprl ventilov za dovod goriva, po prvem udarcu v tla pa je še dodajal plin, da je balon spet dvignilo. Preletel je cesto, nato pa spet udaril v tla. In ker je Kolenc izbral napačen kraj za pristajanje, je ob udarcu v drevo zaradi poškodovanja cevi in prižganega gorilnika ter odprtih ventilov izbruhnil usodni požar – trdi tožilstvo.
Tokrat smo poslušali pričevanja sedmih potnikov. Sodnica Sinja Božičnik je prebrala, kar so že povedali v preiskavi, zastavili pa so jim še dodatna vprašanja. Nina Kotar je povedala, da je zagledala temne oblake kake pol ure po vzletu in postalo ji je malce tesno. Nekaj minut pozneje jim je pilot naročil, naj počepnejo in se primejo za ročke. Ko so s silo udarili ob tla, jo je vrglo kake pol metra navzgor, čeprav se je dobro držala. Pozneje jo je vrglo iz košare, utrpela pa je opekline po roki in nogi ter zvin gležnja. Frančiška Lončar je zagledala črnino, ko so bili pri Krimu, a pilot ni začel takoj pristajati. Iz košare jo je »odneslo« ob prvem pristanku, takrat jo je nekaj močno udarilo in jo je zelo bolelo. Utrpela je več zlomov. Na vprašanje, ali bo priglasila premoženjskopravni zahtevek, pa je upokojenka odvrnila: »S tem se nisem ukvarjala, rada bi le, da bi bilo vsega tega že konec.«
»Nekaj smo jih izgubili«
Franc Menegalija je prav tako padel iz košare. Menda je pilot že prej rekel, da bo trd pristanek. Padel je v nezavest, imel pa je sedem zlomljenih reber in poškodovana pljuča. Ko so prvič udarili v tla, je še en potnik, Simon Rogelj, s kolenom udaril v oko in za trenutek izgubil zavest. Potem so se spet dvignili in slišal je pilota, ki je kopilotu rekel, da so jih nekaj izgubili, potem pa sta »vlekla vrvice«. »Vleklo nas je proti drevesu in nato vanj. Takrat je prišlo do eksplozije, razlil se je propan,« je povedal Rogelj, ki je bil opečen po roki in nogi, dobil je tudi udarec v oko in nekaj prask. Po besedah Tomaža Šimenca pa so se normalno spuščali, potem pa je prišel veter in udarili so ob tla. Tatjana Tavželj pa se podrobnosti pristajanja niti ne spomni. Imela je poškodovana vratna vretenca in odrgnine, hči pa zlomljeno koželjnico. Zaslišanje prič se bo nadaljevalo v sredo.
