Tako nekako je nastal tudi Agrokor, poslovni imperij Ivice Todorića: tržne silnice, v katere se je umestil ta velikanski poslovni imperij, se ne razlikujejo bistveno od tistih političnih, v katerih je nastala Jugoslavija. Prav tako, kot je bila v romantičnih političnih časih politična združitev južnih Slovanov nekaj naravnega, Jugoslavija pa naravna državna zveza, ki jim je zagotavljala zgodovinsko geostrateško varnost, je bilo v postpolitični dobi, v kateri so klasične države samo še ohlapne formalne meje mitičnega svobodnega trga, naravno združevanje zastarelih nacionalnih trgovskih družb. Agrokor pa je seveda naravna korporativna zveza, ki je znotraj sebe vsem – od proizvajalcev mleka do prodajalk na blagajnah – zagotavljal varnost pred velikimi svetovnimi igralci, ki so nekoč, spomnili se boste, iskali izhod na topla morja, danes pa vstop na tople nove trge.
Na čelu z legendarnim Ivico Todorićem, genialnim strategom iz belega dvorca na hribu nad mestom, ki počitnice preživlja na svojem zasebnem otoku, ima rad lov in zna sam zamenjati gumo na traktorju.
Tako je, glejte, z združitvijo hrvaškega Konzuma, njegove bosanske mreže, srbske Ideje in slovenskega Mercatorja, skupaj z neštetimi satelitskimi podjetji, pod čvrstim vodstvom tovariša Ivice nastala Kapitalistična federativna republika Agrokor, Jugoslavija našega časa. In nič drugače – razen tako, kot je Jugoslavija – ni, saj pravim, mogla končati.
To mi je prišlo na misel že pred nekaj meseci, ko so o propadu Agrokorja prvi začeli šepetati prav – slovenski mediji. Matrica je bila zapeljivo enaka, vlogo Mladine in slovenskih disidentskih študentskih časopisov pa so povsem ustrezno prevzeli slovenske poslovne revije in portali.
V tem času so velike svetovne agencije, kot je Bloomberg, že predvidele propad Agrokorja – zadeli ste, ravno tako kot Cia, ki je nekoč predvidela propad Jugoslavije – in medtem ko smo se mi v ostanku Kapitalistične federativne republike Agrokor hvalili s četrto poslovno silo v vzhodni Evropi, pisali navdušene reportaže o gazdi Todoriću in mu nosili rojstnodnevne štafete, so slovenski ekonomski analitiki in komentatorji že zagnali vik in krik proti unitarnemu Agrokorju in govorili, da je gigantski sistem s tri in pol milijarde evrov dolga nevzdržen, tisti pogumnejši pa bolj ali manj odkrito zahtevali odcepitev Mercatorja.
Napovedi ameriških finančnih obveščevalcev in slovenskih ekonomskih separatistov so se končno uresničile v teh dneh, ko je postalo jasno, da je Agrokor tik pred razpadom. Matrica je še naprej zapeljivo enaka: ravno tisti korporativni raj in naravna jugoslovanska zveza Konzuma, Ideje in Mercatorja sta se izkazala za »jugoslovansko« nevzdržno umetno tvorbo, razlog za propad pa je prav tista »titovska« trdoglavost Ivice Todorića, ki vztrajno drži Trgoslavijo pod svojim stoodstotnim nadzorom, s čimer želi preprečiti reforme, ter tako za ta čas kupuje mir v družbi s tujimi posojili. Ko so velikanski krediti na koncu presegli zmožnosti velikanske okorne Agrokorjeve ekonomije, je bilo že pozno.
Seveda si je potem maršal Ivica zamislil, da bi svojo opotekajočo se federacijo rešil tako, da bi potegnil denar iz dobičkonosnega in uspešnega Mercatorja, s čimer bi financiral svoje zaostajajoče in neuspešne družbe. Kot smo izvedeli, je načrt tak, da bi Agrokor del premoženja, s katerim je v času prevzemanja Mercatorja zagotovil tako imenovane obveznice PIK toggle, prenesel ravno na zdrav in razvit Mercator, tako da lastniki teh obveznic ne bi bili več upniki Agrokorja, ampak slovenske družbe. Tisto, na kar so opozarjali ekonomski alternativci, je v trenutku dojel tudi Agrokorjev režimski establišment v Sloveniji.
»Mercator je zavarovan s kreditnimi pogodbami, ki smo jih pri prestrukturiranju posojil podpisali z bankami leta 2014,« je pred kratkim odkrito sporočil predsednik uprave Mercator Slovenije Toni Balažič, neke vrste Agrokorjev Milan Kučan, in se skliceval na kreditno pogodbo iz leta 2014, kot Slovenija takrat na ustavo iz leta 1974: »Že tedaj so banke in naša uprava predvideli takšno situacijo, možnost, da pride do finančne nestabilnosti, zato je kreditna pogodba sklenjena tako, da varuje Mercator vse do leta 2020. Tako Mercator sam upravlja s svojim denarnim tokom in lastniku ne more dajati poroštev ali česa podobnega.«
Kaj se bo zgodilo potem, vemo. Toni Balažič bo s sodelavci demonstrativno zapustil 14. kongres uprave Agrokorja, morda bo medtem zaradi izdajanja poslovnih skrivnosti zaprt tudi kak novinar Financ, na ulice slovenskih mest bodo šli Mercatorjevi poslovodje, vozniki in blagajničarke, iz zagrebških skladišč proti Bregani bodo krenile kolone vlačilcev s poceni ruskim blagom za Mercatorjeve trgovine, na meji jih bodo ustavili Mercatorjevi gasilci in varnostniki, prišlo bo do lepega kaosa, a nič ne bo moglo ustaviti zgodovine.
Tako nekako je videti Jugoslavija našega časa in nič drugače – razen tako, kot je Jugoslavija – pravzaprav ne bo mogla končati.
Kaj pa svobodni, neodvisni in suvereni Mercator?
Takoj ko se bo osvobodil okovov unitarnega Agrokorja – ne vprašajte me, kako to vem – bodo Slovenci pohiteli v nekakšno novo korporativno zvezo. Zato je lažje, tokrat me poslušajte, z državo.
Tudi od nje ne boste imeli prav nič, a o tem boste vsaj vi odločali.
