»Predsednik v redkih trenutkih oddiha« ali »Predsednik, kakršnega ne poznate« je bil običajen delovni naslov takšnih monografij, s skrbno urejenimi in retuširanimi fotografijami, ki so predsednika, maršala in največjega sina prikazovale v koži tistega mitološkega, »navadnega malega človeka« – sproščeno zleknjenega na plaži s knjigo v rokah, za volanom avtomobila ali v igri s psi – pa tudi kot mitološko bitje v svojem prostem času, sproščeno zleknjeno na ležalniku ob Sofii Loren, za krmilom gliserja ali v igri z leopardom.
Luksuzne fotomonografije seveda niso bile komunikacijski kanal maršala z ljudstvom – za to je imel časopise, radio, televizijo, stadionske zlete in govore na vojaških paradah – ampak samo dodatek, človeški obraz nekega avtokratskega režima in okras na bronastem kultu vodje, igra, v katero je narod rad privolil in katere namen je bil, če skrajšam, predsednika z mandatom kralja ali carja prikazati kot enega od nas, kateregakoli od nas. A seveda najboljšega.
Danes temu služijo družbena omrežja na spletu. Medtem se je namreč vse spremenilo, nič več ni tako, kot je bilo, fotografije predsednika se ne izdajajo na finem, brezlesnem papirju, ampak na facebooku in instagramu, namesto s primitivnimi fotografskimi tehnikami se retuširajo s photoshopom, monografij s »predsednikom v redkih trenutkih oddiha« pa ne dobivajo samo najboljši učenci, direktorji in prostovoljni krvodajalci, ampak vsi na spletu. Vse se je tako spremenilo, samo ena stvar je ostala enaka: pazljivo retuširane fotografije »predsednika, kot ga ne poznate«. Predsednik, sproščeno zleknjen na plaži s tatujem na ramenu, predsednik, sproščeno zleknjen na stolu v maski pred televizijskim nastopom, predsednik, sproščeno zleknjen na nogometnem igrišču z žogo v roki, predsednik, sproščeno zleknjen na kamniti ograji v nekakšni kairski palači.
Predsednik Borut Pahor je tako postal zvezda družbenih omrežij, o njem so se razpisali tudi svetovni mediji, evropska izdaja ameriškega portala Politico ga tako primerja s »kraljem twitterja« Donaldom Trumpom, o slovenskem »kralju instagrama« pa piše tudi agencija Associated Press, katere zgodbo so nedavno objavili številni svetovni mediji, z uglednim britanskim Guardianom na čelu.
V tem ni nič slabega, v tem ni nič nedemokratičnega, nič presenetljivega, nenavadnega ali čudnega: svet se je spremenil in politika počasi – resnici na ljubo med zadnjimi, celo za okostenelo srednjeveško Cerkvijo – sprejema nova pravila in nove komunikacijske kanale. Predsednik nima več časopisov, radia, televizije, rojstnodnevnih zletov in vojaških parad, prišla je ta, kako se ji že reče, parlamentarna demokracija, takoj za njo tudi internet in edini medij, ki ga ima predsednik danes v svojih rokah - in to zelo dobesedno, kot edini, ki ga v popolnosti obvladuje – je njegov zasebni profil na instagramu.
Če bi imel tako orodje pri roki pred štiridesetimi ali petdesetimi leti, bi ga zagotovo uporabljal tudi maršal. Konec koncev je največji sin že tedaj, davno pred družbenimi omrežji, imel v rokah zelo podobno stvar – nekaj takega, kot je zasebni profil na instagramu, na katerem so milijoni Jugoslovanov spremljali njegove vsakodnevne aktivnosti, sporočila in statuse ob pazljivo retuširanih posnetkih – le da se je to tedaj imenovalo državni tisk ali državna televizija. Vendar pa tega primitivnega, a močnega komunikacijskega kanala predsednik tedaj iz nekega razloga ni uporabljal za objavljanje fotografij »v redkih trenutkih oddiha«. Na naslovnici Dela ali v Dnevniku TV Ljubljana niste videli maršala v kopalkah: ti kadri so bili rezervirani za luksuzne fotomonografije in najboljše učence le kot, pravim, človeški obraz nekega avtokratskega režima in okras bronastega kulta vodje.
Borut Pahor danes nima tiska in televizije, nima rojstnodnevnih zletov in vojaških parad in edini komunikacijski kanal, ki ga v popolnosti obvladuje, edini, s katerim neposredno komunicira z volilci, je njegov profil na instagramu. In kaj jim od tam govori, kakšna sporočila pošilja? Pravzaprav nikakršna. Samo zasebne fotografije »v redkih trenutkih oddiha«, selfije s poletnih počitnic, s srečanj z zvezdami šovbiznisa in poze v dresih hokejske reprezentance ali mestne komunalne snage. Tako kot je Borut Pahor predsednik Slovenije, je to lahko katerikoli srednješolec ali manekenka s preveč časa pozno zvečer: medtem ko si je predsednik nekoč prizadeval, da bi se prikazal kot eden od nas, si zdaj eden od nas prizadeva, da bi se prikazal kot predsednik. Edina razlika med profilom na instagramu slovenskega predsednika in profilom Lady Gaga je ta, da Lady Gaga včasih od tam pošlje kakšno politično sporočilo.
Instagram namreč Pahorju ne služi za to, da bi komuniciral s Slovenijo, ampak da ji kaže svoj obraz. Ne več »človeški obraz« politike ali oblasti, ampak samo skrbno negovan in pazljivo fotošopiran človeški obraz. Ne »okras na bronastem kultu vodje«, ampak samo okras. Nič več. Če je kdajkoli že imel maršalove ambicije po kraljevskem ali carskem mandatu, jih je Pahor uresničil z AP-ovim naslovom »kralj instagrama« in navdušenimi komentarji sledilcev: »Kakšen car!«
V tem ni, saj pravim, nič slabega, nič nedemokratičnega, nič presenetljivega, nenavadnega in čudnega.
V tem ni, skratka, ničesar.
