Tilen Smolnikar bi tako lahko na vprašanje novinarke Lee Majcen, koliko danes v odstotkih znaša delež obnovljive energije v celotni energetski bilanci Slovenije, odgovoril s katerokoli številko od ena do sto. Na primer sedemnajst. Katerokoli.
Tilen Smolnikar bi lahko na vprašanje, koliko sredstev je slovenska vlada namenila za to, da bi po njenem načrtu do leta 2020 obnovljiva energija pomenila četrtino energetske bilance, odgovoril s katerokoli številko od ena do tisoč milijard. Lahko bi rekel, da je vlada za to namenila dvesto milijard evrov. Lahko bi rekel, da je namenila dva tisoč sto enajst evrov in sedeminštirideset centov. Lahko bi povedal katerokoli številko, ki bi mu prišla na misel.
Tilen Smolnikar bi lahko na vprašanje, kje se bodo gradile vetrne elektrarne, odgovoril z imenom katerekoli od dvanajstih slovenskih regij, katerekoli od oseminpetdesetih upravnih enot, katerekoli od dvesto dvanajstih slovenskih občin. Lahko bi rekel, da se bodo gradile na Gorenjskem. Ali v Slovenj Gradcu. Ali v Miklavžu na Dravskem polju. Lahko bi povedal katerikoli toponim, ki bi mu prišel na misel.
Tilen Smolnikar bi lahko na vprašanje, kako namerava njegov oddelek rešiti problem vetrnih elektrarn, ki uničujejo ptice, odgovoril s katerokoli kombinacijo dveh in več od 110.180 besed iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika v izdaji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Lahko bi rekel, da nameravajo problem rešiti v obojestransko zadovoljstvo, da bodo torej postavili vetrne elektrarne in hkrati zavarovali ptice. Lahko bi rekel, da bodo problem vetrnih elektrarn in ptic rešili tako, da bodo z energijo iz elektrarn na veter ogreli Slovensko primorje in bodo ptice odletele v tople kraje. Lahko bi vzel kitaro, si na glavo posadil Kreslinov klobuk in zapel tisto od Martina Krpana, staro himno sektorja za obnovljive vire energije in ornitologijo, »Nocoj bomo mi prižgali dan, še ptice letijo na našo stran«. Lahko bi rekel karkoli.
Tilen Smolnikar bi na čisto vsako vprašanje novinarke Kanala A Lee Majcen lahko odgovoril s po enim od »alternativnih dejstev« iz razkošno bogatega leksikona, s tistim torej, kar se je v naši predinternetni dobi imenovalo »laž«. Tilen Smolnikar bi lahko torej enostavno lagal: seveda bi ga ujeli na laži, pa kaj potem? Kaj je danes sploh resnica? Koga resnica danes sploh še zanima?
Lahko bi, a ni.
Tilen Smolnikar je namreč pionir nove – oziroma, hm, najnovejše – postpostfaktične družbe, junak idiokratskega časa, v katerem politik ne samo da je prost obveznosti, da javnosti govori preverjena, resnična in točna dejstva: ne samo, da je po novem prost obveznosti, da komurkoli karkoli govori, ampak je tudi prost obveznosti, da sploh o čemerkoli karkoli ve. Še posebej pa, saj ste doumeli, da karkoli ve o delu in sektorju, s katerim se ukvarja.
V naši novi, idiokratski družbi se od vodje oddelka za obnovljive vire energije ne zahteva, da bi vedel vse o obnovljivih virih energije, ne zahteva se niti, da bi o obnovljivih virih sploh kaj vedel, ampak se zahteva samo, da je član stranke, ki ji pri delitvi izvršne oblasti pripadata infrastruktura in energetika. In po možnosti seveda, da o obnovljivih virih energije ne ve prav nič.
Name je na primer pogum Tilna Smolnikarja naredil izjemen vtis. Mož je menda po izobrazbi geodet, o energetiki ne ve bolj ali manj nič. Vse, kar pravzaprav o tem ve, je le to, da o tem pravzaprav ne ve nič, pa vendar je mrtvo hladen prišel pred stavbo, pripravljen, da bi pred kamero odgovarjal na novinarkina vprašanja. Kaj, za božjo voljo, pa je mislil, da ga bo Lea Majcen vprašala po predstavitvi državne energetske politike? Glavna mesta Evrope? Kako kaj žena, kako otroci? Kakšne so sodobne matematično-statistične metode v geodeziji? Ali je pričakoval, da mu bo pri vprašanju, kaj jaz vem, kako rešiti problem vpliva vetrnih elektrarn na življenje ptic, novinarka ponudila štiri odgovore, a), b), c) in d), da bo lahko izkoristil jokerja »Pokliči« in po telefonu poklical nekdanjega ameriškega podpredsednika, ekološkega aktivista in nobelovca Ala Gora?
Namesto da bi tako odgovarjal na vprašanja novinarke, je Tilen Smolnikar malo jecljal, se malo smejal, malo pa se delal neumnega. V nekih drugih časih bi bilo to malce neprijetno celo gledati, bilo bi neprijetno tako njemu kot novinarki in gledalcem, a za nove politične elite je to veličastno, prav monumentalno neznanje o lastnem resorju pravzaprav strokovna kvalifikacija. Celo če bi vedel odgovor na kakšno od vprašanj – če bi vedel na primer, kje v Sloveniji se bodo gradile vetrne elektrarne – Tilen Smolnikar tega ne bi smel povedati. Saj je to vprašanje seveda precej očitna past.
Strankarsko postavljenemu šefu sektorja za obnovljive vire energije je pretkana, zvita novinarka postavila vprašanje o obnovljivih virih energije, in če bi po kakšnem naključju vedel odgovor, bi se Smolnikar precej naivno izdal. Na vladi bi se takoj izvedelo, da ta sektor vodi strokovnjak za obnovljive vire energije in – zbogom, kariera. Tilen Smolnikar pa ni neumen. Na vsa zastavljena vprašanja, pasti, se je blagohotno, butasto nasmihal in se tako toplo priporočil za lastno bleščečo prihodnost.
Že naslednjega dne so ga tako zamenjali. In pripravljen je, saj ste dojeli, na novo funkcijo. Pred tem šolanim geodetom je tako bleščeča politična kariera, vsa vrata v Sloveniji so mu na široko odprta.
Razen seveda Geodetske uprave Republike Slovenije.
