Andraž Kopač: Če je država pokrila izgube bank, bi lahko pomagala tudi zdravstvu

Nekdanji prvi mož Alpine, ki pred lanskim imenovanjem za generalnega direktorja ni imel poklicnih izkušenj z zdravstvom, se še vedno vidi na čelu ljubljanskega UKC. Ker »prihaja od zunaj«, ne dobiva spornih sugestij, kaj kupiti in čemu dati prednost, pravi Kopač. »Nihče me ne kliče,« se je nasmehnil.

Na vprašanja o prioritetah pri zdravljenju in razmerjih z drugimi bolnišnicami odgovarja zelo previdno. V pogovoru o zakonodaji in organizaciji slovenskega zdravstva se mu še zatika. Podatke o poslovanju niza odločneje. Ko razmišlja o tem, kam pelje trenutno stanje slovenskega zdravstva, se vidno razburi. V upravni stavbi bolnišnice, kjer ima pisarno, je vsakih nekaj minut slišati sirene reševalnih vozil. Nujnih bolnikov je ogromno in zanje bodo poskrbeli v vsakem primeru, pripomni Kopač. Kaj se obeta tistim, pri katerih zdravstvene težave ne ogrožajo življenja, a morda trpijo v dolgih čakalnih vrstah, je manj gotovo.

Menim, da smo nekaj vendarle naredili, saj bi bila izguba sicer še višja. Nismo se odločili za agresivno zniževanje obsega zdravljenj, ki bi kljub prihrankom škodilo bolnikom. Je pa težko veliko spremeniti v kratkem času.

Že po prvih štirih mesecih lanskega leta je bilo izgube za osem milijonov evrov. Poleg tega so se z lanskim septembrom sprostila napredovanja zaposlenih v javnem sektorju, kar je prineslo malo manj kot tri milijone evrov dodatnih stroškov, ne da bi dobili denar zanje. Proti koncu leta smo pričakovali 19 milijonov evrov izgube, a smo ugotovili, da bolnišnica že od leta 2002 ni urejala odpisov neizterljivih terjatev. K preostanku izgube so tako prispevali še odpisi. Z aneksom k lanskemu splošnemu dogovoru, ki odloča o delitvi denarja v zdravstvu, smo konec lanskega leta sicer dobili dodatne slabe štiri milijone evrov za poslovanje v letu 2016, a to ni odtehtalo dodatnih stroškov.

Drži, da so bile priznane cene zdravljenj lani vendarle višje kot v tistih letih, a niso v celoti pokrile višjih stroškov dela. Ni šlo le za lansko sprostitev napredovanj, ampak tudi tisto konec leta 2015, ki je zatem vplivala na celotno lansko leto. Skupno je bilo samo zaradi tega 12 milijonov evrov več stroškov dela, kot jih je bilo prej. Rasli so tudi materialni stroški. V tujini velja, da v kliničnih centrih, kot je naš, zaradi napredka pri metodah zdravljenja in uvajanja novih zdravil materialni stroški vsako leto zrastejo za približno desetino. Pri nas so se povečali za šest odstotkov.

Preverjali smo trg za posamezno storitev ali material, pa tudi cene v tujini. Cene izdelkov z leti padajo in temu moramo slediti. Trenutno smo sredi pogajanj z mnogimi sedanjimi dobavitelji in tudi morebitnimi novimi. Če pogajanja za znižanje cen ne bodo uspešna, bomo šli v nove razpise. Pogodbe se ves čas iztekajo in cene je treba na novo pogledati. To velja tudi za žilne opornice.

Vseh podatkov v tej bazi še ni in niso še vsi pregledani. S tem je za zdaj še nekaj težav. Potem ko bo povsem jasno, da res primerjamo iste artikle, bomo ukrepali. Zavedati pa se moramo, da so količine, ki jih naročamo v Sloveniji, precej manjše v primerjavi s kakšno Nemčijo, kar vpliva tudi na cene. Primerjamo se lahko z manjšimi državami, kjer opravijo podobno število zdravljenj.

Tudi lani smo zdravili 3498 bolnikov več, kot so jih predvidela plačila zdravstvene blagajne. Opravili smo tudi več zdravljenj kot leta 2015, res pa je, da prednostnega programa za skrajševanje čakalnih dob v nekaterih delih nismo v celoti izpolnili. UKC Ljubljana je terciarna bolnišnica, ki zdravi bolnike z najzahtevnejšimi stanji in ima veliko urgentnih primerov, zato včasih zmanjka časa in prostora za nenujna zdravljenja.

Če bi želeli priti do teh hipotetičnih dodatnih prihodkov, ki jih izpostavljajo na zdravstveni blagajni, bi morali zmanjšati število nujnih zdravljenj. Seveda tega ne moremo početi. Na manjše število nekaterih zdravljenj je vplivala tudi stavka zdravnikov in zobozdravnikov. Na ministrstvu za zdravje so nam res dovolili, da lanski dodatni program v primeru koronografij opravljamo še v letošnjem januarju, a je to onemogočilo množično obolevanje ljudi za gripo in drugimi okužbami dihal. Tudi tokrat so imeli nujni bolniki prednost. Bomo pa zaostanek v najkrajšem času prepolovili.

Upam predvsem, da se bomo z ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno čim hitreje dogovorili, koliko dodatnih zdravljenj naj opravimo. Zdaj smo že sredi marca in vsak mesec, ki gre mimo, pomeni manj posegov v letošnjem letu. Lani je dogovarjanje trajalo zelo dolgo. Šele po poletnih dopustih smo lahko začeli s temi zdravljenji, kar pomeni, da je ostalo bolj malo časa.

Iste kot lani, torej operacije kile, rame, kolena, hrbtenice ter raka prostate, ledvic in mehurja. Dodali bomo še nekatere druge operacije in dodatne ambulantne posege, tako da bo seznam daljši kot lani. To, ali se bodo čakalne dobe res skrajšale, pa ni odvisno le od tega, koliko dodatnih zdravljenj opravimo v ljubljanskem kliničnem centru. Naši revmatologi so na primer lani bistveno skrajšali čakalne dobe, a so zatem zaznali izrazit porast napotitev. Veliko je bilo bolnikov s stanji, ki so jih prej oskrbeli družinski zdravniki. Ali je na porast vplivalo protestno dodatno napotovanje, za katerega so se odločili družinski zdravniki, sicer ne moremo z gotovostjo reči.

Problema čakalnih dob v revmatologiji ne moremo reševati samo v eni bolnišnici. Enako velja tudi za urologijo, kjer smo lani prav tako opravili dodatne posege, a je bil priliv bolnikov ves čas večji od zmožnosti bolnišnice.

Upoštevati je treba tudi število čakajočih z urološkimi raki, ki potrebujejo poseg. Decembra je bilo 312 takih bolnikov, zdaj jih je že malo več kot 200. Potrebe različnih strok poskušamo pri odmerjanju operacijskih prostorov čim bolj usklajevati, hkrati pa je vse več operacij opravljenih popoldan, tako da so te dvorane res čim bolje izkoriščene.

Prednost imajo stanja, ki ogrožajo bolnikovo življenje, res pa moramo zmanjševati tudi druge čakalne dobe. Zavedam se, da si mnogi bolniki želijo zdravljenja prav v UKC Ljubljana, tudi če so doma v drugih regijah. Od naše bolnišnice pričakujejo, da bo kar najbolje poskrbela za njihove težave.

Ne vem, zakaj bolniki ne bi dobili vsaj okvirnega termina, kadar je čakalna doba dolga in vnaprej ni mogoče določiti dneva posega. Taki primeri mi niso znani.

Prebivalstvo se stara in težkih bolnikov s številnimi težavami hkrati je vse več. Po zaključenem akutnem zdravljenju bolnikov bi bilo prav, da posteljo dobijo drugi, ki takšno zdravljenje še potrebujejo. A naša negovalna bolnišnica je ves čas polno zasedena. Tovrstnih postelj in bolnišnic bi v Sloveniji potrebovali več. Dobro pa je, da smo za novi center za obravnavo krhkih starostnikov dobili nekaj dodatnega denarja.

Zdravili jih bomo lahko več in v drugem koraku bolj organizirano na posebnem oddelku. To pomeni tudi, da bomo lažje našli mesto za starejše bolnike z internistične prve pomoči, ki danes pogosto dolgo čakajo na prosto posteljo. Načrtujemo pa tudi, da bodo bolnike z internistične prve pomoči po potrebi sprejemali tudi drugi oddelki, in ne le interna klinika, podobno kot smo razporejanje bolnikov med oddelke uredili ob letošnjem velikem številu pacientov z gripo.

Ne morem zagotoviti, da tam ne bo ležal nihče več. Bomo pa tudi zaradi odpiranja nove urgence, ki bo začela v polni meri delovati najkasneje po poletnih dopustih, na prihodnje sezone različnih epidemij in gripe bolje pripravljeni. Novi dovoz na urgenco smo že odprli, končujejo pa se tudi druga dela.

Določiti bo treba tak potek nadaljevanja gradnje, da bo ekonomična in da bo čim manj motila delovanje bolnišnice. Trenutno kaže, da bi gradnja lahko bila zaključena nekje med leti 2020 in 2022. Želim si, da bi bila urgenca čim prej dokončana, saj se moramo lotiti tudi gradnje prostorov za nekatere klinike, ki so danes tudi v več kot sto let starih stavbah. To velja za gastroenterologijo, staro travmatologijo, infekcijsko kliniko… Adaptacije tako starih objektov bi bile težke in drage, rezultati pa bi lahko bili slabši kot pri novogradnji.

O tem, zakaj so se pred nekaj leti tako odločili, ne morem presojati. Težave z operacijskimi prostori rešujemo – dve operacijski dvorani smo obnovili, obnavljamo pa še eno. V novem urgentnem centru bodo še štiri dodatne operacijske dvorane, kar pa bo vključeno v naslednjo fazo gradnje. V naših usmeritvah je tudi vse več dnevnih zdravljenj in skrajševanj ležalne dobe, ko pacient biva v bolnišnici.

Zdaj je dokumentacija pripravljena in jo bomo ministrstvu v kratkem poslali. Pričakovana cena še vedno znaša okoli dva milijona evrov, bolnišnica pa si tega nakupa ne more privoščiti. Vsa sredstva za investicije nameni za obnovo stavb in opreme, ki je v precejšnjem obsegu že zastarela, v naprednejšo tehnologijo pa ne more vlagati. Slovenska vlada, ki nastopa v vlogi ustanoviteljice bolnišnice, bi morala to razumeti in nam omogočiti razvoj. Robot je za prihodnost Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana kot terciarne institucije, ki vodi razvoj slovenskega zdravstva, nujnost. Tudi sicer bi lahko s sodobnejšo opremo v istem času opravili več posegov, kot jih lahko zdaj. Že to, da se oprema kvari, povzroča nepotrebne zastoje.

Menim, da bodo našli kakšno drugo rešitev.

Te razlike merimo, a jih je težko popredalčkati. Nekdo opravi več operacij, drugi več raziskovalnega dela, tretji več ambulantnega zdravljenja. Ko presojamo zdravnikovo delo, je treba upoštevati vse to.

Tega, ali se držijo omejitev ur, ki jih postavimo ob soglasju za delo pri drugem delodajalcu, ne moremo preverjati. Prav tako nimamo možnosti preverjanja, ali kdo od zaposlenih v drugih javnih zavodih ali pri zasebnikih morda dela brez soglasja.

Zaposlene je treba motivirati, da sodelujejo pri dodatnih zdravljenjih pri matičnem delodajalcu. Do zdaj so bili velikokrat bistveno bolje plačani, če so šli popoldan v drugo bolnišnico ali k zasebniku. Upam, da bo nova zakonodaja to uredila.

Menim tudi, da podjemnih pogodb z drugimi bolnišnicami zaposleni ne bi smeli sklepati mimo matičnega delodajalca. Takšno delo bi bilo najbolje urejati z dogovarjanjem med institucijami. To bi omogočilo najboljši pregled nad tem, kje in koliko delajo zaposleni v zdravstvu. Tudi z vidika njihovih obremenitev in obveznega počitka.

Z mariborskim UKC se znova dogovarjamo o tej možnosti in za zdaj večjih nasprotovanj ni. Prav veliko anesteziologov iz Ljubljane v Mariboru sicer ne bo moglo delati, saj bomo tudi v Ljubljani zaradi programa za skrajševanje čakalnih dob potrebovali dodatno delo teh strokovnjakov. Verjamem pa, da se bomo lahko tudi z drugimi bolnišnicami dogovarjali na ta način.

Predvsem lažje nagrajevanje za dobro delo. Dohodki zaposlenih so danes zacementirani. Prav je, da bi tiste, ki delajo več in kakovostnejše, plačali bolje. Dobra se mi zdi tudi ideja iz sporazuma med vlado in sindikatom Fides, da bi zaposlene nagradili za krajšanje čakalnih dob. Prav je, da bo za to nagrajen celoten tim zaposlenih, ki sodeluje pri zdravljenju. A po sporazumu bo treba narediti korak naprej in dodatno razjasniti merila o tem, kako nagrajevati.

Kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi omogočile takojšnjo odpoved, nismo ugotovili. Po izteku suspenza je imel gospod Smiljić zato pravico, da se vrne na delovno mesto. Čakamo na sodni razplet. Slovenska zakonodaja v takšnih primerih zaposlene močno ščiti, morda tudi malo preveč. Sam bi si želel, da bi imeli direktorji v zdravstvu tudi pri odločitvah o izredni odpovedi ob sumih korupcije bolj proste roke, a trenutno ne kaže, da bo prišlo do takšnih zakonskih sprememb.

Gre za bolnišnico, ki ima ob približno enakem številu zdravljenih bolnikov in postelj na voljo dvakrat več sredstev kot UKC Ljubljana. Tudi tam imajo čakalne dobe, a so krajše kot v Sloveniji. Več denarja imajo na voljo tudi za material in opremo.

Veliko smo se od AKH naučili o organizaciji dela na oddelkih. Vse je veliko bolj kot v Sloveniji določeno vnaprej, stvari so bolj pod nadzorom in manj je sprotnih sprememb. To velja tako za bolnišnico, ki se mora držati dogovorov, kot za njene paciente. Ti so zavezani, da pravočasno sporočijo, če ne bodo prišli na pregled ali operacijo. Pri nas je v takih primerih v preteklosti velikokrat nastala luknja pri delu. To se je na primer pogosto dogajalo pri koronografijah. Zdaj zaposleni naročene bolnike pred posegi pokličejo. Če kdo v bolnišnico ne more priti na dogovorjeni datum, pokličejo s čakalne liste pacienta, ki lahko pride namesto njega.

Do 10. aprila, ki je zadnji rok za izenačitev eNaročanja z običajnim, bomo to uredili. Nekaj težav je sprva bilo, saj se je moralo vse osebje privaditi na novost. Ravno v teh dneh se je v eNaročanje vključil še Klinični inštitut za radiologijo, preostali oddelki UKC Ljubljana pa so se že prej. Večinoma omogočamo eNaročanje na točen termin in uro, izjema pa so zdravljenja z dolgimi čakalnimi dobami, kjer bolniki dobijo okviren datum zdravljenja.

Varnostna komponenta je v vseh projektih eZdravja močno izpostavljena. Zagotovljena je tudi visoka varnost sistema eNaročanja.

Z zdravstveno blagajno smo se o tem že precej pogovarjali. Prav tako pošiljamo utemeljene predloge na Zdravstveni svet RS, ki presoja novosti. V preteklosti smo v UKC Ljubljana včasih na lastno pest uvajali zdravila, čeprav denarja iz zdravstvene blagajne nismo dobili. To ni bilo vzdržno, zdaj pa pazimo, da se držimo predpisanih postopkov.

Da, a hkrati imamo ogromno bolnikov, ki jim zaradi naše izgube ne moremo zagotavljati najboljših pogojev za zdravljenje. Poskrbeti moramo za vse bolnike, zato ne smemo povečevati izgube. Prav bi bilo, da bi nam vlada prek državnega proračuna pomagala pokriti vsaj del starih izgub, da bomo v prihodnje lažje poslovali. Ne nazadnje smo v Sloveniji pokrivali tudi izgube bank. Ne vem, zakaj bi bili do zdravstva bolj skopi.

Za zdaj pač delamo z denarjem, ki je na voljo, in poskušamo ustvariti prihranke. Pri enem od bioloških zdravil za zdravljenje nekaterih revmatoloških, gastroenteroloških in dermatoloških bolezni smo z zamenjavo za primerljivo biološko zdravilo na primer dosegli prihranke za celoten zdravstveni sistem.

To ne drži. Za zamenjavo smo se odločili po pazljivem proučevanju evropskih študij, ki so pokazale, da je to varno. Poleg tega smo zamenjali zdravilo le odraslim bolnikom s stabilno kronično boleznijo, ob tem pa smo upoštevali vse varnostne ukrepe. Končalo se je tako, da je tudi proizvajalec prvotnih bioloških zdravil ceno znižal, tako da se drugim bolnišnicam sploh ni bilo treba odločati za zamenjave.

Doslej se res nismo odločali za agresivno varčevanje, tako da nismo zniževali števila zdravljenj. A če situacija pri financiranju ne bo nič boljša, se bodo roki, v katerih plačujemo dobaviteljem, verjetno še podaljševali. Danes znašajo okoli 120 dni. V skrajnem primeru lahko to pomeni ustavitev dobav in varčevanje, ki pelje v podaljševanje čakalnih dob. Tega se bojim. Nujnih pacientov seveda ne bomo zavračali, prav tako pa ne bomo nenujnih bolnikov novembra prenehali sprejemati, kot bolnišnicam včasih kdo poočita.

Cene zdravljenja, ki jih priznava zdravstvena blagajna, se letos znova znižujejo. Že samo zaradi tega bomo ob devet milijonov evrov, stroške pa povečuje tudi višanje plač in regresov. Izhodišče bo letos za okoli 16 milijonov evrov slabše kot lani. Za terciarno, torej najzahtevnejšo dejavnost, se sredstva zmanjšujejo. Pred približno desetletjem jih je bilo za 90 milijonov evrov letno, zdaj le še nekaj nad 80. Čeprav je med ključnimi nalogami UKC Ljubljana ravno razvoj. Vse slabši pogoji poslovanja so dolgoročno nevzdržni. Še vedno pa se nadejam, da se bo letos to spremenilo. Letošnji splošni dogovor, ki naj bi to razjasnil, še ni sprejet.

Ne gre le za UKC Ljubljana, ki je kot največji javni zdravstveni zavod najbolj pod drobnogledom javnosti, glede na prihodke pa niti nima največje izgube med bolnišnicami. Upoštevati je treba stanje vseh zdravstvenih zavodov, ki so imeli lani 40 milijonov evrov izgube skupaj. Brez dodatnega denarja ne bo mogoče slediti državam, s katerimi se želimo primerjati. Prav bi bilo, da bi del teh večjih potreb prevzel državni proračun. Ne trdim, da ni mogoče izboljšati organizacije dela, a vseh težav s tem ne bomo rešili.

Menim, da sem se z zaposlenimi dobro ujel – tako s strokovnim delom kot s podpornimi službami. Rešitve za težave, ki se pojavljajo dnevno, iščemo sproti, veliko pa se ukvarjamo tudi z različnimi procesi. Z reorganizacijo bomo razjasnili odgovornosti, tako da bodo vsi sodelavci vedeli, na koga se morajo obračati v primeru težav.

Kdor hoče, lahko pride do mene, res pa je, da je institucija velika in da je težko biti ves čas v stiku z 8000 zaposlenimi. Poleg tega smo v zelo dinamičnem obdobju, ko poskušamo izpeljati cel kup ukrepov. Če bomo uspešno posodobili ustroj bolnišnice, bomo lahko boljše poslovali, boljše pa bodo tudi storitve za bolnike.

Trenutno sem v bolnišnici od jutra do večera, kar vpliva tudi na to, da nimam kaj dosti časa za sodelovanje v širših forumih. Do druge polovice leta bomo, če bo šlo po sreči, izpeljali spremembe v bolnišnici in v njenih aktih. Takrat bo več časa tudi za druge razprave.

Občasno se mi oglasijo kar sami. Tako v pritožbah kot v pohvalah večinoma izpostavljajo odnos zaposlenih v bolnišnici do njih. Bolnike najbolj zmoti, če se jim zdi, da jih ne obravnavajo dovolj spoštljivo. Najbolj pa so veseli potrpežljive razlage, prijaznosti in strokovnosti zaposlenih.