UKC Ljubljana je lansko leto sklenil s kar 25,4 milijona evrov izgube, daleč največ v zadnjih letih. Tako kažejo sveži podatki o poslovanju slovenskih bolnišnic, ki so jih zbrali v Združenju zdravstvenih zavodov.
Kako nameravajo v največji bolnišnici reševati naraščajoče finančne težave, ni znano. Generalni direktor Andraž Kopač, ki UKC Ljubljana vodi od lanskega maja, izgube in vzrokov zanjo za zdaj ne komentira. Iz bolnišnice so nam sporočili, da bo o poslovanju spregovoril prihodnji teden, potem ko bo to obravnaval svet bolnišnice.
Injekcija ni zalegla
Med razlogi, zakaj niso dali soglasja k še enemu mandatu Kopačevega predhodnika Simona Vrhunca, je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc leta 2015 navajala nabiranje izgub. A te niso bile v Vrhunčevem obdobju nikoli tako velike kot v lanskem letu, ko sta UKC Ljubljana vodila Brigita Čokl (kot vršilka dolžnosti) in po imenovanju za generalnega direktorja še Andraž Kopač. Ob pomislekih, da Kopač pred prihodom na čelo največje bolnišnice ni imel izkušenj v zdravstvu, je ministrica lani ugotavljala, da je lahko to v določenih ozirih celo prednost.
Da se finančne težave UKC Ljubljana zaostrujejo, je bilo sicer jasno že sredi lanskega leta, ko so imeli več kot 12 milijonov evrov izgube. Septembra je Kopač po pogovoru s Kolar-Celarčevo napovedal, da bodo skušali znižati stroške dela. Ugotavljal pa je, da nekatera zdravljenja dejansko stanejo bistveno več od denarja, ki ga za to dobijo. Tik pred koncem leta 2016 jim je vlada z aneksom k splošnemu dogovoru, ki ureja financiranje slovenskega zdravstva, sicer odmerila še slabih 13 milijonov evrov za programe zdravljenj v lanskem in letošnjem letu. A finančna injekcija, do katere so bili takrat kritični v zdravstveni blagajni, bolnišnici vsaj pri zaključevanju lanskega leta očitno ni bistveno pomagala.
V zaostanku pri krajšanju čakalnih dob
Na poslovanje UKC Ljubljana je v lanskem letu med drugim vplivalo tudi to, da niso opravili vseh zdravljenj, ki bi jih zdravstvena blagajna plačala. Ker niso v celoti izpolnili »rednega« prednostnega programa za skrajševanje čakalnih dob in posebnega enkratnega programa, so bili v UKC Ljubljana po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ob najmanj štiri milijone evrov. Druge bolnišnice niso imele tovrstnih zagat pri skrajševanju čakalnih dob: dodatno delo, za katero so se dogovorile z zdravstveno blagajno in ministrstvom za zdravje, so večinoma v celoti opravile.
V UKC Ljubljana pravijo, da gre pri izračunih zdravstvene blagajne le za hipotetične trditve. Poudarjajo, da imajo zelo veliko urgentnih zdravljenj in si ne morejo izbirati le nenujnih zdravljenj, ki so vključena v programe za skrajševanje čakalnih dob. Na izpolnjevanje enkratnega dodatnega programa pa so vplivale stavka zdravnikov, respiratorne okužbe in gripa, so naštevali. V nasprotju s podatki ZZZS so v ljubljanskem UKC sicer zatrdili, da so svojo nalogo v celoti opravili pri operacijah kile, rame in hrbtenice.
Naraščali tudi dolgovi v zdravstvu
Tudi sicer so bile izgube v zdravstvu leta 2016 precejšnje. Novogoriška splošna bolnišnica je imela za 4,3 milijona evrov minusa, UKC Maribor pa 2,4 milijona evrov. Skupno je bilo po podatkih Združenja zdravstvenih zavodov v bolnišnicah in drugih javnih zavodih za kar 40 milijonov evrov izgub, medtem ko je bilo leto prej skupne izgube za 9 milijonov evrov.
Nepokrita izguba bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov, ki se nalaga skozi leta, se je povečala s 143 milijonov evrov konec 2015 na 177 milijonov evrov na zadnji dan lanskega leta. Naraščajo tudi dolgovi, ki so konec lanskega leta znašali skoraj 117 milijonov evrov oziroma za kar četrtino več kot leto prej.
»Priznana cena ni bila zadostna in ni pokrila stroškov, zlasti ne stroškov dela. Dodatne stroške je povzročalo tudi delovanje urgentnih centrov. Nekatere storitve so bile opravljene, ne pa tudi plačane, nekatera zdravljenja pa niso bila opravljena zaradi stavke zdravnikov novembra lani,« ugotavlja direktor združenja Metod Mezek. Hkrati pa je po njegovem vse bolj jasno, da je v zdravstvu denarja preprosto premalo. Upoštevati je treba tudi, da je vse več starejših, pri katerih je zdravljenje zahtevnejše, hkrati pa medicina napreduje. »Če tega ne bomo priznali, bomo le še tonili. Iz dobrega zdravstvenega sistema smo naredili povprečnega, počasi pa gremo v podpovprečje.« To bi morala po njegovem pri odločitvah o dodatnem denarju za zdravstvo upoštevati tudi vlada.
