Izdelek je eklektično zraščen z operno nekdanjostjo, s kakim Ponnellom ali Hampejem, le da sestopa z njune aristokratske zadržanosti k burkaški drastiki, »ekstemporacijam«, k samozadovoljnemu ansambelskemu poplesovanju. A režija z dovolj občutljivim komedijantsko-sentimentalnim doziranjem, z Alidorom kot izrecnim ceremoniarjem igre in namestitvijo v (neo)klasicistično iluzijo (scena in kostumi Ezio Toffolutti) vendarle zadene operno delo, lepoto in drget Rossinijeve čiste forme. V slovenskih opernih razmerah to ni nekaj samoumevnega.
Nosilec glasbene zanesljivosti je Simon Krečič, ki zna poskrbeti za kakovosten študijski prenos nadvse različnih organizmov (pomislimo na mariborskega Wagnerja). Dirigent si je prizadeval za iskrivo čistost orkestra, zavedal se je tudi pomembnosti preciznega ansambelskega dela in prožnih prehodov v obsežneje komponiranih točkah. Ob vokalnih omejitvah (orkester je z intenzivnostjo ponekod prevladal nad pevci), nekaj neskladjih, varnih hitrostih in premalo izkoriščenih zvočnih nižiščih oziroma crescendih je predstava delovala solidno, manj pa naelektreno. Recitative je žal podpiral čembalo (namesto preudarno izbranega historičnega klavirja). Zbor Kavalirjev je natančno upošteval predpisan izraz, a ob poudarkih glasneje izstopajoče dinamike brez občutka za mero (pretirana prebojnost).
Rossini je domena pevskih specialistov in posamičnih večstranskih umetnikov z vrhunsko tehniko. Naša zasedba je odsev slovenskega sistema, raznolike »hišne« kondicije, iščočih se mladih gostov. Na eni strani smo doživeli presenečenje z Nuško Drašček Rojko (bistroumno skromna Angelina, natančno in spevno vódena, a ne brez priveskov votlinaste trdote) ter mešano občutje ob Eleni Dobravec, njeni bleščavi visokega h, nasekljani fiorituri, obenem pa ujetosti obsega v grlene prelome. Na drugi strani pa – katastrofa s precenjenim stiskajočim Dejanom Maksimilijanom Vrbančičem (v resnici od nekdaj comprimariem), posajenim na belkantistični prestol; rešitev za Princa tudi niso bili visoki toni Aca Biščevića, izstreljeni iz šepetavo mučnega neobstoja kantabilnega osredja (med drugim: navzgor transponirani delci linije).
V coni polprepričljivosti sta bila oba Don Magnifica, z odrsko sočnima, vendar podobno zateglima in v silabični tiradi ugašajočima Sašem Čanom in Zoranom Potočanom, prav tako pa dosežka v Dandinijevem partu (glasovna razplezanost Slavka Savinška, pomanjkljivo nameščeni ton Darka Vidica, koloraturna nepristojnost obeh). Vzorno oblikovanega Alidora je dal Peter Martinčič – alternacijskega Tomaža Štularja čaka tonska predelava, da ne zapišem obrnitev. Oba para v vlogah Pepelkinih sester sta bila utelešena ženskozmajska svojat, s pevskim brusilom je vendarle še dodatno izstopala Štefica Stipančević.
