Ni bilo tako hudo, ker sem si vmes privoščil lepe izlete na druga področja. Lahko bi zapadel v rutino, a sem imel različne ponudbe in sem živel lagodno. Velik »ruker« je bil ob 30-letnici punka, tu in tam sem izdal kakšen album in knjigo, nikoli pa še nisem šel v takšen projekt, kakršen je Območje medveda. In tudi nikoli nisem sodeloval s toliko ljudmi kot zdaj. Ekipa je v marsičem nova, kar me navdihuje. Lepo je znova delati z ljudmi, ki hočejo nekaj podobnega kot jaz. Tega ne doživiš vedno.
Se zaradi raznovrstnosti ekipe tudi skladbe med seboj zelo razlikujejo?Izhajam iz besedil, pri vsakem od njih sem slišal posebno glasbo – včasih je to žaganje kitar, včasih ne. Ničesar nočem siliti. Na albumu so calypso rock, punk rock s Pankrti, blues rock s Prismojenimi profesorji bluesa, moderen rock z Big Foot Mamo, kakšna intimna skladba z Janijem Hacetom… Zanimivo je bilo spremljati, v katere smeri se razvijajo pesmi, ki so nastale v naslonjaču.
Se vam zdi ravno to, da si pustite iti v različne smeri in se pri tem ne omejujete, kakor bi se morda pred desetletji, odsev izkušenj in let?Z leti zagotovo postaneš manj ortodoksen. Veš, da se v enega boga res ne splača verjeti. Če bogovi so, potem jih je ogromno. Enako je v rokenrolu. Punk je vznemirljiv, a si ne predstavljam, da bi po vseh teh letih delal izključno takšno glasbo. Vleče me tudi drugam. Ljudje so vajeni pri meni slišati totalen »šopanac«, a tudi zelo lirično glasbo. In ravno to sem želel poudariti na tem albumu, na katerem je skorajda vse od punka do ljudske godbe.
S svojo zasedbo Pankrti ste posneli sploh prvi novi komad po več kot tridesetih letih To ni več Slovenija. Premiero videospota napovedujete za dan zmage, 9. maja.Skladba je bila ustvarjena v okviru moje predstave o Območju medveda, blaga utopija, v kateri se preteklost sreča s prihodnostjo, pri čemer gre včasih za fatalistično razmerje. Album si predstavljam kot roman, strip ali film. Gre za vsako pesem posebej, a jih želim spraviti pod isto streho. Pesem govori o občutjih in travmah območja, na katerem živimo, o realnih elementih v morda ludističnih sferah. Punk je velikokrat bil ene vrste ludizem, ker je pometel z določenimi stvarmi, da je na pogorišču nato lahko zraslo nekaj novega.
Rekli ste, da je bil to dolg projekt, včasih pa ste albume hitreje snemali. Je to posledica tega, ker bolj veste, kaj želite, in ste dodatno osredotočeni na podrobnosti?Morda gre za to, da vem manj, kot sem nekoč. Zagotovo si nisem želel narediti nečesa, kar sem naredil že pred desetletji. Sodeloval sem s producentom Žaretom Pakom, ko smo z ekipo začeli skupaj dihati, se nismo želeli zadovoljiti s čimer koli. Zdaj smo v zadnji fazi, malo dodajamo, malo odvzemamo. Nekateri slikarji so bili znani po tem, da so pri svojih platnih lahko tudi znoreli, ker slika zanje ni bila nikoli dokončana.
Projekt nastajanja albuma je tudi dokumentiran, kajne?Ja, obenem smo snemali še dokumentarni film. Prikazan je torej delovni dan starega rokerja. Oziroma delovna noč.
Mislite, da bodo gledalci presenečeni? Včasih obstaja velik razkorak med tem, kaj si mislimo o tem, da počnejo rokerji, in kakšna je resničnost. Verjetno je tudi manj seksa, drog in rokenrola kot nekoč?To je pa čisto odvisno od tega, kaj so posneli! Ne vem, ali so hodili v spalnico. Moram pa poudariti, da droge v mojem okolju nikoli niso bile primarne. So se pojavile, a tiste bolj mehke. Nikoli tudi ni bilo pretiranega pijančevanja. Smo kaj dobrega pojedli, popili in zaplesali. Sicer pa je še vedno tako – in ne gre nam več za to, da delamo revolucijo v državi, ampak da spreminjamo način majhnih zabav.
V Cankarjevem domu pa bo malo večja zabava?Sploh nisem vedel, da gre vanj 1400 ljudi.
Zdi se kot dvorana, ki diha z glasbo in se ji prilagaja. Se je včasih morda zgolj zdelo, da je bila namenjena »višji« ravni kulture?Zdi se mi kot velik dober klub. Atmosfera je odlična, z odra se vidi občinstvo in oni vidijo tebe. Lahko stojiš, lahko sediš, lahko plešeš…, na koncu pa vsi žurirajo. Raznovrstni koncerti so skozi leta dvorano naredili mnogo bolj veselo, kot je morda bila nekoč.
Smo trenutno v takšnih časih, ko bi punk in njegova ideja morala znova zaživeti ter prebuditi preveč pasivne državljane?To bi absolutno lahko pričakovali. Veliko je takšnih, ki živijo veliko slabše kot pred desetletji, v materialnem smislu, politične vrednote pustimo ob strani. Pesem To ni več Slovenija je nastala tudi zaradi tega, ker je zaposlena zgolj še tretjina moje generacije (nad 55 let). Sam sem se težko soočil s tem, da sem pustil redno službo, pa sem imel drugo delo in sem si to lahko privoščil. Težko je, ko si odstranjen na stranski tir. Čudno se mi zdi, da ljudje ne reagirajo glasneje. Mladi ne naredijo nič in gredo raje v tujino. Kot bi se vsi sprijaznili s stanjem, s tem, da nimajo vsi otroci malice, s tem, da vsi otroci ne morejo na šolske izlete, smučanje ali plavanje. Čas je, da se v tej državi zamislimo in se vprašamo, kje smo in kam gremo. Da si pogledamo v obraz in si priznamo, da je vse to plenjenje predivjaško. Tudi o tem govori Območje medveda.
