Salon rodbine Podkrajšek, ki na Trubarjevi deluje od leta 1897 in ima v izložbi marsikateri pripomoček muzejske vrednosti, se imenuje kar Frizer. To pove veliko. »Preden je stari oče kupil to hišo, je imel salon še na Resljevi in na Miklošičevi,« pravi Meta Podkrajšek, ki so ji bili škarje in glavnik tako rekoč položeni v zibelko. Kot vajenka je začela z umivanjem glav in britjem obraznih kocin. Njeni prvi modeli so bili brezdomci, hitro so jo angažirale tudi sošolke. Čeprav je tako rekoč živela v frizeraju, je šla uradno »v uk« šele pri 30 letih. »Seveda, pred tem je bilo v salonu kup drugega dela: pometanje, pospravljanje, pranje – pralnih strojev ni bilo, perila pa ogromno.«
Gela ni bilo nikoli dovolj
Mama, ki je bila prav tako frizerka, je imela takrat svoje stranke, Meta pa svoje. Z navdušenjem pripoveduje o tem, kako so se spreminjali trendi, pa kako je sledila potezi Grka Sassoona, ki je prej dolge škarje skrajšal – a pravzaprav ne ve, kako je v zaprti državi sploh sledila temu dogajanju. V Trst je hodila po tube gela, ki ga nikoli ni mogla pripeljati dovolj, zato je morala pri delu uporabiti veliko domišljije. Pankovske frizure je utrjevala z raztopino sladkorja, v bolj drastičnih primerih tudi z lepilom za tapete. Za barvanje je uporabila kar barvice romi. Njene kreacije so neredko šokirale Ljubljano. Recimo rdeča zvezda na zatilju bodočega vojaka nikogar ni pustila ravnodušnega.
Znala pa je tudi ukrotiti svojo ekstravagantnost. Na njen stol so sčasoma začeli sedati vsi, ki so kaj pomenili v Sloveniji: vrh politike, smetana estrade, manekenke in igralci. Pravzaprav to ne drži povsem, se nasmehne: pomembne politike je obiskovala na domu. »Drnovška?« vrtam. »Ne, ne, o tem ne želim govoriti, bog ne daj. To je intimna odločitev stranke, h komu se odloči iti na frizuro,« zveni kot kakšen duhovnik, zavezan k molčečnosti. Skozi njene roke so šle vse pomembne modne revije in fotografiranja za naslovnice revij. Njen salon je bil kalilnica vseh frizerjev, ki danes kaj pomenijo na tej strani Alp.
Dolgolaske s frizuro kot Jovanka
Meta je zdaj upokojena, a zdi se, da salona nikoli ne bo mogla zares spustiti iz rok. Skupaj s svojimi kužki se še kar mota po njem, čeprav zdaj samo, kot pravi, »nadzoruje«. Pričeske na ljubljanskih glavah se ji zdijo grozne, o političarkah sploh ne želi govoriti. Po njenem mnenju zmaga ministrica z dvobarvno kreacijo. »Res se čudim, da si tako izpostavljeni ljudje ne omislijo svetovalca,« se namrdne.
K skrb zbujajočim razmeram gotovo precej prispeva tudi mizerno stanje v denarnicah, ki je spremenilo navade ljudi. »Včasih so gospe vsak teden prihajale na česanje in navijanje. Dolgolaske, ki so nosile frizuro kot Jovanka, tako imenovane knedle, so si umivale lase vsaka dva tedna, a so se vsako soboto prišle razčesat in na novo počesat,« se spominja Podkrajškova. Kasneje se je dan za frizuro premaknil na ponedeljek, da so šle dame sveže urejene v službo. Takrat so najbolje služili tisti, ki so odpirali ob 6. uri zjutraj.
»Včasih sem si zaželela, da bi šla kam v službo, friziranje je bilo zame vedno kot hobi,« pravi. To sicer ne pomeni, da ta poklic jemlje zlahka, nasprotno: »Vsaka glava je unikat, enako lasje. Veliko znanja je potrebnega, da jih lahko kakovostno neguješ.« Tudi zato ne razume, zakaj so starši svojim hčeram pogosto prepovedovali ta čudovit poklic.
Povsem neupravičeno, če pomislimo, da skrbijo za lase, ki imajo v naši družbi tako veliko simbolno vrednost. Plešavost je travma tako rekoč vsakega, ki ga ali jo doleti. To je vedel tudi Metin oče, ki je že pred desetletji predvsem za rakave bolnice izdeloval lasulje. Po lase je hodil v Bosno, kjer so si ženske tudi dve leti puščale dolge lase in jih nato prodajale. Lasulje nikoli niso bile poceni, pravi Meta. A če ženski obup ob izpadanju las razume, je nad moškim zakrivanjem pleše naravnost ogorčena. »Plešavost ni nikakršna sramota. Moški morajo samo prenehati travmirati.«
