Pisatelj Vladimir P. Štefanec: Bivši panker s časovnim strojem

»Po drugi strani se pojavlja pri nas že neka jalova kritična manira, kjer smo vsi do vsega kritični, hkrati pa marsikdo ravna v popolnem nasprotju s svojimi besedami. Očitno pri nas večina ljudi živi neko dvojno življenje – na eni strani neke deklarirane vrednote, ki so zgolj garderoba za posebne priložnosti, na drugi pa vsakdanja blatna oblačila, v katerih se večina prebija skozi vsakdan,« slikovito dodaja.

Motivacijo je prineslo življenje samo in dejstvo, da sem oče. Mnogi avtorji vstopijo v mladinsko književnost, ker postanejo starši, se pa večini to zgodi že v rosnem obdobju njihovih otrok. Meni se je zgodilo precej pozneje, pa sem mislil, da se mi ne bo nikoli. Predvsem pa je do tega prišlo, ker sem se vedno trudil, da ne bi pozabil, kako je biti mlad človek, in ker so se na neki poseben način potem združile moje lastne izkušnje iz tega obdobja življenja in doživetja moje hčere, ko je prišla v najstniška leta.

Ta roman je v precejšni meri avtobiografski. Šlo je za res neverjeten dogodek, ko si je hči za nagrado za odličen uspeh v šestem razredu izbrala staro verigo, ki je že precej let ždela v kleti, ne da bi vedela, da je to verigo nekoč nosil njen oče na enak način, kot jo je potem želela nositi sama. Ta resnični dogodek mi je nedvoumno pokazal, da zadeva presega raven vsakdanjega življenja in da je že prestopila v literaturo. Moja naloga je bila samo še, da zadevo popišem. Vladimir P. Štefanec pa se niti slučajno nima več za pankerja, ampak nekoč se je zelo resno imel. Zdaj gleda na svet na rahlo, a res zgolj rahlo modificiran način.

Naslov ni bil namerno provokativen, je preprosto zelo kratka samopredstavitev nosilne junakinje, čeprav ta del naslova z Debelo lezbijko, ki je pisana z veliko, ker gre pač za profil na facebooku, ni na prvi pogled razumljiv in ga razumejo zgolj tisti, ki knjigo preberejo.

Se je pa na zame presenetljiv način pokazalo, da naslov vendarle deluje za mnoge zelo provokativno in da je to knjigi tudi deloma otežilo pot. Hkrati pa mi je dalo misliti, da se naša družba, če primerjam stvari s časom, ko sem sam odraščal, praktično ne odpira in da nekateri rigidni vzorci čudno dolgo vztrajajo. Ob nenavadno izrazitih odzivih ob uporabi besede lezbijka se vprašam, ali je obstoj lezbijk za nekoga v Sloveniji leta 2015 sporna zadeva in kaj se okrog nas dogaja. Čudim se temu, da se v celotni družbi kaže vpliv različnih ozkogledih civilnih iniciativ, ki dvigajo svoj glas ob stvareh, ki jim niso všeč, in da to celotno družbo potiska v napačno smer.

Pomenljivo je prebrati utemeljitev tega izbora, ki je trikrat daljša od obrazložitve pri drugih knjigah. Velik del je posvečen temu, da bi se zmanjšali negativni odzivi na prvo žogo in da bi ljudje knjigo prebrali in se šele potem razburjali in protestirali. Vse to priča o stanju duha pri nas in o tem, da so stvari postavljene narobe. Ne bi se smela družba zapirati zaradi ozkogledih, ampak bi se moralo dogajati prav nasprotno.

Ker ne vem za noben negativen odziv na knjigo, toliko težje razumem bojazni komisij. V redu, razumem to komisijo, ki je imela negativne izkušnje že v preteklosti in je tokrat ravnala preventivno, a ta vnaprejšnji strah, kaj da se bo zgodilo, če nagradimo ali izpostavimo takšno knjigo, je problematičen.

Daša je, kot večina najstnikov, praktično usmerjena. S starši se ne ukvarja veliko, poišče jih le takrat, ko jih potrebuje – očeta, denimo, vpraša po časovnem stroju, ko si želi živeti v nekem drugem času. Mama je klasičen lik – je dobronamerna zaveznica svoje hčere in njena zaupnica. Oče je na začetku v ozadju in je predvsem priročno sredstvo za doseganje hčerinih ciljev, kot je na primer obisk koncerta. Pomembnejšo vlogo prevzame kasneje, ko ji željo s koncertom izpolni, hkrati pa hči izve nekaj o njegovi preteklosti. Te prej ni ravno skrival, a ni čutil potrebe, da bi jo z njo seznanjal, tudi zato ne, ker bi ji morda prihranil kakšno težavnejšo izkušnjo, kakršno je sam preživel v njenih letih. Glede šal; sproščujoče se je kdaj pošaliti na lasten račun.

Kontaktirali so me z nekaj šol, kjer so si zaželeli, da bi jih obiskal, saj so ugotovili, da je knjiga med mladimi precej priljubljena, ampak do teh srečanj za zdaj žal ni prišlo. Dogovori o tem sicer potekajo prek programa Povabimo besedo Društva slovenskih pisateljev, kjer je vsako leto na voljo določeno število mest za plačane pisateljske obiske. A določeni avtorji imajo dobre odnose z nekaterimi mentorji bralnih krožkov in so ti plačani nastopi »razprodani« že vnaprej. Vsekakor bi se mi zdelo precej čudno, če knjige, ki je dobila večernico in bila izbrana kot gradivo za Cankarjevo tekmovanje, ne bi učencem predstavili tudi neposredno, še posebej, če si to želijo. Ampak glede na to, da odziva Društva pisateljev nisem dobil, se to celo lahko zgodi. Odzivi mladine pa so bili pozitivni. Nekateri so odkrili vsebino, ki se jih je dotaknila, določen segment mladih namreč med mladinsko literaturo ne najde prav veliko del, ki bi jim bila resnično blizu.

Tako ugotovitev sem slišal že med študijem filozofije, ko smo se pogovarjali o kakšnih zelo kompleksnih vprašanjih. Mislim, da je smisel pisanja o umetnosti, da se človek po eni strani vživi v namene ustvarjalca, po drugi strani pa zna stvari povedati na razumljiv način. Od visokoletečih učenih fraz lahko profitira le ozek krog ljudi, ki pa si navadno že sami ustvarijo mnenje o delu. Mislim, da se komunikativnost in strokovnost oziroma tehtnost nikakor ne izključujeta, za nerazumljivo frazeologijo se pogosto skrivajo stvari, ki jih avtor teksta sam pri sebi še ni dovolj domislil. Obenem mora človek svoje izrazje seveda prilagoditi publiki in mediju, za katerega piše.