Njegov glas je bil glas vseh televizijskih glasov, ki so kdaj spregovorili v slovenščini, in kot tak še naprej odzvanja v mojih ušesih. Enako njegov svojevrsten način izpraševanja, njegova radovednost, porojena iz vednosti. Vse to je ostalo in ostaja še naprej, čeravno se mi zdi, da so že davno pred odhodom gospoda Čolnika minili časi, ko je bila televizija prostor nevzvišenega, finega gospostva. Na današnji televiziji žal ni več prostora za Sandija Čolnika, zato lahko hkrati z njegovo smrtjo oznanimo tudi smrt televizije, s katero smo odraščali. Te televizije, televizije Sandija Čolnika, ni več.
Današnja televizija je pravzaprav njegovo popolno nasprotje. Nevedna, neuglajena, kričeča, blebetava, plehka. Njena zvedavost je zlagana, njena izumetničenost iskrena. Današnji gledalci imajo pač glede televizije povsem drugačna pričakovanja. Televizijski voditelj je tako pogosto le še animator neformalnih družinskih zabav. Animirati mora otroke, ki se igrajo pred prižganim televizorjem, nasmejati mora ženo, ko gre mimo, za trenutek zastane in prisluhne, od časa do časa mora nežno predramiti dremajočega moža na kavču, da se obrne z levega na desni bok, in ga še nežneje uspavati nazaj.
Televizija ustvarja domačijsko vzdušje v celotnem domu in od časa do časa zakriči, da se jo sliši na dvorišče. Voditelji ponesrečeno duhovičijo in pleteničijo, se smejejo sami sebi, čeravno niso povedali nič smešnega, in so zadovoljni sami s seboj, četudi ne izgovorijo nič pametnega. Tako ali tako nihče nima časa, da bi jim zares prisluhnil, in pamet, četudi jo premorejo, je povsem odveč. Dobra volja je najbolja.
Predvsem pa sodobni gledalci, ki škilijo v televizijo, medtem ko na twitterju rešujejo begunsko krizo in ameriško-ruske odnose, nimajo potrpljenja za Čolnikovo počasno lezenje pod kožo gostom v studiu, za njegovo umetnost izvabljanja modrosti, spominov in čustev. Če že za trenutek dvignejo pogled s svojih telefonov, želijo na televiziji videti življenje neposredno in neposredovano. Na svojem največjem ekranu želijo videti meso in kri, še raje spermo in izbljuvke, želijo si nenapudrano, resnično(stno) življenje. Želijo si videti človeka v vsej njegovi primarnosti, grdega in grobega, nepremišljenega, neartikuliranega, človeka, ogoljenega človeškosti, izprijenega in sprevrženega. Človeka želijo, smrdečega, umazanega, nebrzdanega.
Če dobro pomislim, bi najbrž morali vedeti, da si bodo ti televizijski gledalci nekoč prav takšnega človeka izvolili za predsednika. Morali bi vedeti, da bo takšna televizija ustvarila v politiki svojo zrcalno podobo, saj so politiki že dolgo le še televizijski zvezdniki. In zato živimo v svetu, v katerem je vse resničnostno in je vse šov.
Tako je to s televizijo danes in vprašanje je samo, kako smo od gospoda Čolnika v zgolj nekaj letih prišli do petminutnih zvezdnikov kmetij in barov, kako smo tako lahkotno zavrgli njegovo neprecenljivo dediščino, kakor bi ga še pred njegovo smrtjo in še preden ga je dežurnim pozabljivcem uspelo pozabiti, še preden je njegov glas izzvenel iz naših spominov, pravzaprav medtem ko smo Sandija Čolnika še odkrito in, zdi se mi, tudi iskreno častili, izbrisali iz podzavesti naše javne televizije.
Ko so umotvori na Kolodvorski z zamudo sledili svetovnim trendom in bili vnaprej izgubljene bitke s komercialnimi televizijami, ko so v nedogled uravnoteževali svoje programe, ko so nastavljali leve direktorčke in desne uredničke, ko so snemali tisoč in eno razvedrilno oddajo, ko so gledalce kratkočasili s površnimi obravnavami perečih družbenih tem in jih poskušali nasmejati z imitatorji, ki so oponašali Čolnikov glas, se je nekje spotoma izbrisal naš lasten televizijski spomin. Spomin, na katerem bi morali graditi javno televizijo, če naj bi bila ta javna in če naj bi bila televizija.
Današnja TV Slovenija zato ni več videti kot televizija, na kateri bi deloval Sandi Čolnik. In ne razumite me narobe, a to je večja tragedija od njegove smrti. Ker smrt je žalostna, a neizogibna, pozaba pa je tragična zmota, zaradi katere je naša televizija danes hiša brez temeljev, brez lastne identitete in stališč. Dezorientirana in zmedena.
Ravno pravšnja je ta uboga televizijska hiša, da se šemi zdaj v to, zdaj v ono politično barvo, še najraje pa se, trapa, ponaša s tem, da je brezbarvna. Sandi Čolnik pa ni bil brezbarven, saj dobra televizija to ne sme biti. In gospod Čolnik je predvsem ustvarjal dobro televizijo.
Sandi Čolnik je odšel in mi ne znamo več ustvarjati dobre televizije.
