Bila je že skoraj polnoč in tišina se je počasi polnila z bojaznijo, da nocoj morda ne pride, da bo naša dolga pot zaman. Narava je nepredvidljiva, ničesar ne zagotavlja, smo bili vnaprej opozorjeni. Začeli so se prižigati telefoni, prvi znaki pojemajočega potrpljenja. A nato je vodnik rekel »Prihaja!« in vsi pogledi so se zazrli v morje. Iz vode je lezla orjaška morska želva. Želva stoletnica, ki je od nekod priplavala na karibsko obalo, da izleže svoja jajčeca, jajčeca, iz katerih se bodo naslednje jutro izlegle želvice in krenile na pot proti morju. Stotine drobcenih, kot otroška roka velikih želvic se bo zapodilo proti razburkani vodi, a le ena od njih bo morda zrasla v veliko, metrsko želvo, ki bo nekoč, čez sto let, priplavala na to isto plažo.
Osupljivo je iz bližine gledati čudežnost živalskega sveta. Izkušnja te zasvoji in zaželiš si videti še gorile in orangutane, slone in kite, pingvine in tapirje. V divjini, v naravnem okolju, kjer so živali veliko bolj neverjetne kot na televizijskem zaslonu. Televizija jih, ne vem zakaj, naredi običajne, samoumevne. V živo pa so živali ne povsem doumljive in ravno zato fascinantne.
Pred desetimi leti sem si v Valencii, v tamkajšnjem akvariju Oceanografico, ki ga je v presušeno rečno strugo umestil slavni španski arhitekt Santiago Calatrava, za spomin kupil majico. Na njej je odtis medvedje šape, zraven pa piše: Be human. Bodi človek. Rad imam to majico, čeprav, moram priznati, ne razumem njenega sporočila. Napredni človek uničuje živalske domove, lačni človek iz živali dela golaže in obare, pohlepni človek živali ubija zavoljo zaslužka, predvsem pa ima človek živali tako neznansko rad, da jih rad zapira v kletke. Če bi živali lahko govorile, bi si, prepričan sem, zaželele zgolj to, da človek ne bi bil več človek.
Živalski vrtovi po Evropi so sicer tako zelo prijazni do živali, tako zelo nas izobražujejo o lepotah živalskega sveta, tako zelo si prizadevajo za zaščito ogroženih živalskih vrst, pa za ohranjanje narave, za ustavitev globalnega segrevanja in kar je še teh eko bio džihadov, da kar malce pozabiš, za kaj v resnici tu gre. Včasih je treba odpotovati daleč stran od tu in zaiti v revnejše in tesnejše, živalim neprijazne živalske vrtove ter se zagledati v otožne orangutanove oči ali v medveda, sparjenega v tropski vročini, da se človek spomni, da je živalim prijazen živalski vrt enak nesmisel kot človeku prijazen Guantanamo.
Pravzaprav sem z vsakim obiskom živalskega vrta bolj prepričan, da bodo nekoč, v boljši prihodnosti, če jo bomo po nekem čudežu živeli, živalski vrtovi izumrli, saj se bo prihodnjim, boljšim ljudem zdelo takšno mučenje živali nedopustno. Morda bodo obstajala zavetišča za ogrožene živalske vrste, kakršno je tisto v kitajskem Chengduju, kjer ohranjajo pri življenju pande, ali živalske sirotišnice, kakršne lahko obiščete v Šrilanki ali na Borneu, kjer skrbijo za slone oziroma orangutane. Morda pa bodo boljši ljudje nekoč prepovedali vsakršne organizirane vdore človeka v živalski življenjski prostor, tudi takšnega, kakršen je bil moj ogled morskih želv, zapakiran v kolektivni boj za njihovo preživetje.
Gledanje živali v njihovem naravnem okolju je namreč predvsem posel, posel, ki se nezadržno razvija in ki me vse bolj navdaja z občutkom, da ni za živali nič bolj nevarnega od človekove ljubezni. Resda obstajajo stroga pravila, kaj sme in česa ne sme ljubitelj živali početi na obisku v divjini, a v resnici ta pravila pogosto ne vzdržijo pritiska vedno večjih množic obiskovalcev in želje po čim večjem zaslužku lokalnih turističnih delavcev.
Sam sem tako že doživel, da so ladje polne ljudi z vseh strani obkrožile kita in ga ujele medse, kar je po pravilih strogo prepovedano, obenem pa so kršile tudi pravilo, da posamezne živali ne smejo zasledovati dlje kot pol ure. Ob vrnitvi s tistega izleta je ena izmed ladij zapeljala še v čredo delfinov in ji presekala pot, podobno kot so znali nevestni vozniki džipov zapeljati naravnost v čredo slonov.
Ponekod je pač tako, da lahko turiste v naravni park zapelje že vsakdo, ki si kupi primerno vozilo, in marsikateri voznik je za večje zadovoljstvo svojih strank in večjo napitnino pripravljen storiti vse in še več. Ljudje pa seveda prihajamo, vedno več nas je, ki bi radi videli živali zunaj ograjenih prostorov živalskih vrtov, posneli čim bolj atraktivno fotografijo za svoj profil na instagramu.
Ko nas je pred dnevi kolektivno zaskrbelo za čustveno stanje mladega petelina, sem se zato nehote vprašal, ali si niso morda varuhi pravic živali izbrali napačnega vzgiba za svoj vik in krik. Sam nisem ravno privrženec gledališča, ki ne zna narediti odrske štale brez živali, in zdi se mi prav, da do trpljenja kateregakoli živega bitja nismo v nobenem trenutku ravnodušni, a verjamem, da smo živalim veliko bolj nevarni tisti, ki jih imamo radi, kot tisti, ki jih mečejo pod strope gledaliških dvoran.
Morda pa to sporoča tudi moja majica. Bodi človek in pusti živali pri miru. Tudi če jih imaš rad.
