Paradiso sem pravzaprav bral kot neskončno dolgo, štiristo strani dolgo modernistično pesnitev. Ali kot dolg niz abstraktnih podob, ki sta jih Lezami Limi pomagala zložiti skupaj Luis Buñuel in Salvardor Dalí. In v tem sem užival. Tako zelo, da še danes jasno vidim nekatere med branjem narisane podobe. V Havani sem malo za tem obiskal tudi pesnikovo hišo, preurejeno v muzej. A ne zato, da bi v njej našel namige, ki bi mi omogočili globlji prodor v avtorjevo literarno umetnino. Kakor v drugih hišah velikih pisateljev tudi tu ni bilo ničesar, kar bi me približalo pisateljevemu delu. Le prijeten občutek, ko blodiš po hiši, po kateri straši duh ljubega ti umetnika.
Na Paradiso, ki je brez dvoma moja najbolj hipnotična bralna izkušnja, me je te dni spomnil roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev. Ali natančneje, nanj so me spomnile besede, ki jih pisateljica v romanu podloži pod pero levantinskega škofa Jurija Stobeja pl., v njegovo spomenico deželnemu knezu: »Barvite pridevnike velja s pridom uporabljati, ljudstvo pripovedi najbolje razume s pomočjo slikovitih predstav, če so pretirane, toliko bolje, učinkovito je igrati na čustva, abstraktno mišljenje, kategorije in pojmi so za ljudstvo orehi, ki jih s svojimi umskimi zmožnostmi niso sposobni streti.«
To so besede, ki lepo in natančno opišejo populizem, za katerega se dandanes zmotno zdi, da smo si ga ravnokar izmislili, a je v resnici star, kolikor so stare besede. Ljudje pač že od pamtiveka zlorabljajo moč besed in z njimi preigravajo razum svojih poslušalcev in bralcev, predvsem z namenom, da bi v njih vzbudili želena čustva. Strah, jezo, žalost, zavist. Populisti so v bistvu sprevrženi pesniki, ki so svoje pesniške duše prodali hudiču.
Klerikalni populizem iz viharnih časov s konca 16. stoletja, ki jih Mojca Kumerdej opisuje v svojem romanu, se tako od današnjega na prvi pogled razlikuje zgolj po tem, da je takrat nagovarjal neuko in nepismeno ljudstvo, današnji populizem pa ima za tarčo pismene in visoko izobražene ljudske množice.
A uspeh različnih vrst populizma v sodobnem svetu namiguje na to, da te množice morda le niso tako zelo pismene, kot bi si mi želeli, in da izobrazba sama po sebi ljudi ne ščiti pred političnimi manipulacijami. Predvsem pa še enkrat več pritrjuje občutku, da nam je internet med drugim prinesel tudi dokončno prevlado površnega, nenatančnega pisanja in branja. Ljudje, tudi izobraženci, pa berejo vse manj literature, ki človeka opismenjuje, ki ga uči brati.
Včasih se mi tako zazdi, da nekateri berejo časopisne novice in politične komentarje na enak način, kot sem jaz bral Paradiso Lezame Lime, da se ob hitrem preletu besedila predajajo asociativnosti posameznih besed in besednih zvez in dopuščajo, da te v njih vzbudijo podobe, ki jih ponesejo naravnost v območje močnih čustev, ki zato pogosto nimajo nobene veze s tistim, kar v besedilu piše. Da torej, z besedami Mojce Kumerdej oziroma Jurija Stobeja pl., besedila razumevajo s pomočjo slikovitih predstav.
Samemu se mi je, denimo, že večkrat zgodilo, da so moje kolumne šerali in lajkali ravno tisti, do katerih dejanj in razmišljanj so bila besedila kritična. Tako je nekoč o moji kolumni o družinskem zakoniku, v kateri sem šel v ironiji tako daleč, da sem zapisal, da bodo otroke kmalu posvajali šraufencigerji, z odobravanjem pisal goreč nasprotnik zakonika, novinar Radia Ognjišče, ki je v svoji gorečnosti mojo skrajno ironijo vzel smrtno resno. Spet drugič, ko sem pisal o tem, da ni z mladimi, ki poslušajo Čuke in Modrijane, prav nič narobe, me je napadel samooklicani varuh pravic poslušalcev Čukov in Modrijanov, Aleš Primc. Ali je bilo njegovo nerazumevanje populistični akt, ali pa je poklicni ljubitelj otrok res tako butast, da ni razumel lahkotne ironije uvodnega odstavka, ostaja sicer vprašanje, a podobnih primerov je v bistvu še skoraj toliko, kolikor je bilo mojih kolumn, napisanih v ironičnem, zafrkljivem duhu. Ironija od bralca zahteva malenkost pozornejše branje, to pa je danes, kot kaže, redkost.
V strahu, da bi se ljudstvo opismenilo in sprevidelo manipulacije klerikalne elite, so bili Tomaž Hren in njemu podobni dušebrižniki nekoč prisiljeni knjige zažigati, v Iranu so še pred desetletji zaradi nevšečnega jim pisanja Salmanu Rushdiju izrekli fatvo, današnjim populistom pa česa podobno nečednega sploh ni treba početi. Ljudje, ki imajo vse knjige tega sveta dobesedno na dosegu roke in ki si lahko v nekaj sekundah na zaslonih svojih telefonov in računalnikov odprejo zapise najpametnejših ljudi, kar jih trenutno premore svet, namesto tega raje prostovoljno nasedajo lažnim novicam. Pravzaprav, če dobro pomislite, ni danes nič lažjega, kot biti populist, in zato sploh ni čudno, da jih na vse strani mrgoli.
