Materni jezik je kot materino mleko?

V Sloveniji smo žal na tej poti, kar je lepo povedal tudi predsednik Prešernovega sklada, če le njegovim besedam dodamo besedo »jezik«, ki je neločljiv del vsake kulture. Torej: »Če se bo takšno zapostavljanje slovenske umetnosti in kulture ter jezika nadaljevalo, bo ta mali mili narod z milo slovensko govorico, v kateri v dvojini pišemo najlepše pesmi o ljubezni…, ostal brez obraza in duše.«

In kaj se v resnici dogaja? Naši vojaki morajo zopet (kot prej v nemščini, nato malo v ruščini, pozneje v srbohrvaščini) danes ubogati ukaze v angleščini. Naši politiki, kljub temu da so predstavniki države, v tujini govorijo angleščino ali srbohrvaščino. K politikom lahko dodamo pozabljeni (?!) podpis Avstrijske državne pogodbe, kar pravno gledano pomeni, da je za Avstrijo Slovenija še vedno republika bivše Jugoslavije z vsemi posledicami – trenutno z novo koroško ustavo brez maternega jezika koroških Slovencev. Doma nam je na proslavi državnosti govornik dokazal ljubezen do tujega naroda (!) z iztrganim delom »love« iz besede Slovenija. Predsednik države pa za ljudsko približevanje občasno uporablja kar angleške vzklike.

V šolah je že od vrtcev do univerze samoumevno obvezna angleščina; v sistemu pouka tujih jezikov poteka neusmiljena borba za drugi obvezni tuji jezik; v ozadju pa čaka še šest drugih tujih izbirnih jezikov in pri zadnjih vratih že vstopa kitajščina. Tako bomo mlade s to zmedo jezikov prisilno potujčevali, uvažali pa tujce, usposobljene v poklicnih znanjih, ki jih potrebuje naše gospodarstvo. To, da izvažamo mlade praviloma v angleško govoreče države in smo jim že doslej tako poleg mladih ljudi podarili več kot za milijardo evrov, pa je menda postranska škoda. V naših šolah je materinščina zaradi zbirokratiziranega učnega načrta namesto domovinskega ozaveščanja postala osovražen predmet in mladi izjavljajo, da ne potrebujejo te bedne slovenščine, saj za vse zadostuje angleščina. Na področju kolonializma v kulturi je že za naštevanja preveč primerov. Javni napisi, vedno nove tujke, filmski programi, zabavno-glasbena industrija, dvojezično dopisovanje, enosmerna kulturna izmenjava itd. ter seveda bajni zaslužki predvsem angloameriške kulturno-jezikovne industrije.

Odprto ostaja osnovno vprašanje, in sicer o jezikovni politiki države Slovenije. Če bi rekli zmeda, bi lagali, prej gre za načrtni kolonializem. Očitno je namreč, da so se že tako imenovani osamosvojitelji nekje dogovorili, da bo Slovenija dvojezična, torej angleško-slovenska. Edini dokument, in sicer »Nacionalni program jezikovne politike RS«, o tem seveda ne govori, praksa na vseh področjih življenja pa to dokazuje. Temu se reče mehka okupacija. Resnici na ljubo je treba dodati, da tudi v Evropski uniji ni dosti drugače, vendar tam jezikovno enakopravnost brani evropsko sodišče. Kaj pa pri nas?

Pa vendar je treba omeniti še drugačno možnost ohranitve maternih jezikov. Gre za to, da najprej odstranimo to večno bojišče velikih narodov za jezikovno nadvlado (ki je vedno v škodo majhnih), zaščitimo bogastvo maternih jezikov kot temeljno človekovo pravico in za enakopravno mednarodno sporazumevanje kot drugi jezik uvedemo mednarodni jezik esperanto. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Helsinška listina, dve resoluciji Unesca to omogočajo, le temeljit razmislek in odločitev sta potrebna. In današnji, očitno prelomni čas zahteva odločitev med nadaljevanjem uničevanja ter izumiranja maternih jezikov ali njihovo zaščito in ohranitvijo.

Je torej materni jezik kot materino mleko? Da, je to in še mnogo več! Tako kot z materinim mlekom dobimo vseživljenjsko telesno odpornost, z maternim jezikom dobimo vseživljenjsko duhovno samobitnost ter odpornost proti kulturno-jezikovnemu kolonializmu. Za konec: naj živi naš materni jezik slovenščina in vsi drugi materni jeziki!