V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) poteka danes še sklepni program večdnevne konference platforme Future Architecture, ki povezuje več evropskih festivalov, muzejev in drugih organizacij s področja arhitekture. Na konferenci, ki je namenjena spodbujanju dela novih generacij arhitektov, oblikovalcev, kustosov, teoretikov in kritikov, je v dveh dneh nastopilo petindvajset ustvarjalcev iz Slovenije, Francije, Poljske, Grčije, Nemčije in od drugod. Predstavljali so svoje vizije arhitekturne prihodnosti, pri tem pa se niso izognili opozarjanju na arhitekturne ovire, ki so pred nami, pa tudi ne samokritiki.
Nastopajoči so svoje ideje postavljali na presojo v petih vsebinskih sklopih. Tako je denimo Portugalka Sara Neves predavala o možnostih novih tipov stanovanj, ki bi bili prilagojeni rasti novih vzorcev zaposlovanja, predvsem delu na domu ali v tujini, ki preoblikujeta naše dosedanje pojmovanje bivališča. Arhitekt iz Pariza Léopold Lambert pa je v predavanju Izdajanje postkolonialne revije razmišljal o politično angažiranih publikacijah, ki temo politik prostora in teles ubesedujejo tudi s pomočjo diskurzov protirasizma in feminizma.
Udomačiti napako
Eno bolj provokativnih je bilo zagotovo tudi predavanje Raje ne biMiloša Kosca, mladega arhitekta in urednika revij Praznine in Outsider, ki deluje tako v Ljubljani kot v Londonu. V iskanju razlogov, zakaj pusti arhitekt svoje delo nedokončano, se je poglobil v vlogo ustvarjalca, ki se aktivno odreče arhitekturnim posegom in prav s to odločitvijo postane – pasiven. Dokončanje fasade lahko denimo prepusti rastju ob stavbi, dokončanje oblike stavbe pa oksidaciji lesa, ki je del naravnih procesov v okolju, je na primerih pokazal Kosec. Napake ob gradnji lahko vključi v del arhitekturnega procesa ali pa se celo odloči, da v projektu, v katerem naj bi prenovil trg, ne stori nič – in s tem naredi nekaj povsem novega.
Je torej to pasivnost ali aktivnost? Le skepticizem ali prelaganje odgovornosti na trg, politiko in okolje? Je to za arhitekturo dobro ali slabo? In ali je torej tovrstna pasivnost najbolj radikalna forma izvajanja arhitekturne prakse? Pasivnost ima v zadnjih desetletjih skoraj univerzalno negativen prizvok, a je paradoksalno – tudi izven arhitekture – lahko zelo produktivna, razmišlja Kosec, ki je do svojih profesionalnih fascinacij vselej tudi kritičen. »V svetu, ki zahteva od tebe, da za vsako ceno participiraš, so legitimne tudi največje radikalnosti, dokler jih aktivno privzameš kot svoje stališče in igraš igro različnih stališč. V takem sistemu se torej pasivnost izkaže kot najbolj aktivna pozicija, ki jo lahko arhitekt zavzame. Ker s tovrstno pasivnostjo naredi bodisi mentalen bodisi fizičen obrat, je to vse kaj drugega kot pasivnost.«
Produktivni konflikt
Kosec vidi potencial platform, kot je Future Architecture, prav v ustvarjanju produktivnega konflikta med ljudmi: »Če pride do različnih, zaostrenih pogledov, je mnogo bolj zanimivo, kot če se vsi zgolj strinjajo, da stvari niso dobre in bi morale biti boljše.« Slovenija ima po njegovem mnenju težave z željo po vsesplošnem strinjanju in tovrstnem izogibanju konfliktom, kar se v Veliki Britaniji praviloma ne dogaja. »A na drugi strani zelo produktivni konflikti v dvorani tam rezultirajo v zelo povprečni arhitekturni produkciji zunaj dvorane, kot da bi svoj kritični potencial nemara vsi izživeli že v dvorani.«
