Nekdanja notranja ministrica in pravnica Katarina Kresal toži komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) in prek sodišča zahteva odpravo načelnega mnenja, v katerem je KPK pod vodstvom Gorana Klemenčiča ugotovila, da najem prostorov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) ustreza definiciji korupcije. Četudi je zadeva stara dobrih sedem let, je bila na okrajnem sodišču v Ljubljani šele pred dnevi razpisana glavna obravnava, ki pa so jo v zadnjem trenutku preklicali. Zakaj, nam ni uspelo izvedeti, so pa s sodišča sporočili, da je bila preklicana iz opravičljivih razlogov.
Zakaj šele zdaj?
Kresalova je še danes prepričana, da je to mnenje nepravilno in nezakonito. Že leta 2011, torej takoj po odstopu, je vložila tožbo na upravno sodišče in poskušala doseči odpravo mnenja, a se je upravno sodišče izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi in jo odstopilo okrajnemu sodišču. Kresalova se je pritožila na vrhovno sodišče, ki je njeno pritožbo zavrnilo, zatem pa vložila še ustavno pritožbo in hkrati pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti obligacijskega zakonika. Tudi pri tem ni uspela; ustavno sodišče pritožbe ni obravnavalo, pobudo za oceno ustavnosti pa zavrglo.
Zaradi vseh teh postopkov je obravnava na predlog Katarine Kresal na okrajnem sodišču čakala že od oktobra 2012, saj je Kresalova prosila, da se počaka na odločitev ustavnega sodišča, ki pa je čez čas njeno pobudo zavrglo. »Po lastnih navedbah je tožnica vložila pritožbo tudi na evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa o njej še ni odločilo,« so še sporočili iz urada predsednice okrajnega sodišča.
»Glede na to, da v pravdnem postopku ni mogoče postaviti zahtevka na odpravo spornega upravnega akta KPK, temveč zgolj denarni zahtevek na plačilo odškodnine, to ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegla odpravo akta in odpravo kršitev mojih človekovih pravic. Zato se bom o nadaljnjih korakih v zvezi s postopkom, ki poteka pred okrajnim sodiščem, še odločila,« pa je te dni dejala Kresalova. Če bi bil glavni zahtevek za odpravo načelnega mnenja na sodiščih zavrnjen, namreč zahteva tudi plačilo 41.000 evrov odškodnine zaradi posega v svoje ustavne pravice.
Usluga prijatelju?
Kresalova se je kot notranja ministrica sicer nekaj časa otepala očitkov, da je z najemom stavbe na Dimičevi ulici 16 za potrebe NPU naredila uslugo svojemu prijatelju Igorju Juriju Pogačarju, vendar je nato najprej računsko sodišče izdalo negativno mnenje glede posla, zatem pa je še KPK v načelnem mnenju ugotovila, da ravnanje uradnih oseb na ministrstvu za notranje zadeve ustreza definiciji korupcije. Kresalova sicer postopka ni vodila in tudi KPK ni ugotovila, da bi kateri koli uradnik ali funkcionar na ministrstvu sprejel kakšno korist za speljan posel, niti da bi to kdo obljubil, so pa ugotovili, da »splošna netransparentnost postopka kaže na pričakovano korist«.
Ministrstvo je namreč »privilegirano komuniciralo« samo z enim – kasneje izbranim – ponudnikom. To je bilo podjetje Ram Invest Igorja Jurija Pogačarja, ki je tudi prijatelj Kresalove. On je imel, tako so zapisali v KPK, privilegiran dostop do notranjih informacij na ministrstvu. Leta 2009 je po ugotovitvah KPK imel Pogačar več sestankov s funkcionarji na ministrstvu, a zapisniki o tem ne obstajajo. »Ugotovili smo, da so kriteriji sledili ponudbam, namesto da bi ponudbe sledile kriterijem,« je leta 2011 sporočil tedanji namestnik predsednika KPK Rok Praprotnik. Pogačar je namreč na ministrstvo poslal svojo ponudbo in pripisal, da jo pošilja skladno z dogovorom. Še pred koncem razpisa se je Pogačar začel dogovarjati tudi za notranjo opremo stavbe, kar po mnenju tedanje KPK priča o tem, da je bil prepričan, da bo sklenil posel z ministrstvom.
