Srednje šole imajo tudi letos za bodoče dijake razpisanih precej več vpisnih mest (23.440), kot jih današnji devetošolci (17.448) potrebujejo. Generacije učencev so se v zadnjem desetletju močno skrčile, čemur pa ni v enaki meri sledilo krčenje vpisnih mest na srednjih šolah. Te so se morale ob težavah, ki so jim jih prinesle manjše generacije dijakov, soočiti še z novim načinom financiranja. Prve štiri srednje šole so ga preizkusile že v šolskem letu 2003/04, vse šole so sredstva iz državnega proračuna po novem načinu financiranja, imenovanem MOFAS, začela prejemati leta 2013.
Srednje šole tako po novem za izvajanje izobraževanja dobijo toliko denarja, kolikor imajo vpisanih dijakov, in ne več glede na delujoče oddelke programa. V šolah, kjer dijaki zapolnijo vsa prosta mesta, ne občutijo bistvene razlike glede na pretekli način financiranja. Za šole, kjer oddelki niso zapolnjeni, pa to pomeni hud finančni udarec.
Nad najgloblje rane s finančnimi obliži ministrstva
Danes se finančna stiska šol odraža predvsem v negotovi prihodnosti, ki jo občutijo v vpisno šibkejših šolah, in v odpuščanju učiteljev, za katere v spremenjenih razmerah ni dovolj dela, čeprav jih bodo šole morda ob vnovičnem vpisu številnejših generacij v srednje šole ponovno potrebovale. Da se finančna stiska posamezne šole ne bi odražala na kakovosti dela v njej, ministrstvo za izobraževanje tistim šolam, ki jih pestijo najgloblje težave in se z ukrepi iz njih niso mogle izkopati, namenja finančno pomoč. Na ministrstvu pravijo, da se zavedajo dejstva, da so šole pomembne institucije posameznih krajev. Napori ministrstva so tako usmerjeni predvsem v reševanje problematike manjših šol, ki so večinoma zunaj večjih mestnih središč, na demografsko ogroženih in obmejnih območjih, kjer v bližini ni drugih šol. Gre za območja tudi z nekoliko slabšimi ekonomskimi kazalniki.
Vsaka šola se znajde po svoje
Da bo novi način financiranja tako drastično spremenil razmere v šolah, na takratnem šolskem ministrstvu leta 2003, ko so ga pod ministrovanjem Slavka Gabra poskusno uvajali, niso pričakovali. Poudarjali so, da bo šolam omogočil učinkovitejšo organizacijo pouka, doseganje boljših rezultatov ter zmanjšanje osipa dijakov. Avtonomija šol pri porabi denarja naj bi bila na tak način večja, prav tako tudi njihova odgovornost za porabo denarja in uspešnost. Denar, ki naj bi ga šole zaradi racionalnejšega poslovanja, ki naj bi ga sistem omogočal, prihranile, pa naj bi porabile za razvojno delo, dodatno usposabljanje delavcev, za nadstandardne storitve in podobno.
Iz nekaterih šol kljub vsemu poročajo, da z novim sistemom financiranja niso doživeli večjih pretresov, priznavajo pa, da to od njih zahteva več dela in načrtovanja, kot ga je staro financiranje. Pri dolgoletnem zmanjševanju števila dijakov pa šole iščejo tudi dodatne vire financiranja, kot so izvajanje izobraževanja odraslih in različnih neformalnih izobraževanj za podjetja in občane, različni evropski projekti…
Najdražji so dvojezični in umetniški programi
Na ministrstvu za izobraževanje pa so nam postregli tudi s številkami, koliko določen program šolanja državo stane v enem letu. Najnižjo ceno imajo maturitetni in poklicni tečaji – 1906 evrov na dijaka na leto stane maturitetni tečaj, poklicni tečaj za program gastronomsko-turistični tehnik pa 2129 evrov. Najdražji so dvojezični programi in programi umetniške gimnazije. Tako na primer program petje na glasbeni smeri umetniške gimnazije za enega dijaka državo na leto stane 11.468 evrov.
Cene srednješolskih programov za državo se po podatkih ministrstva za izobraževanje gibljejo okoli 3000 evrov na dijaka na leto. Njihova višina je odvisna od obsega ur v programu (glasbene gimnazije imajo na primer veliko individualnega pouka), od normativov za oblikovanje oddelkov (dvojezični programi in programi nižjega poklicnega izobraževanja imajo manj dijakov v oddelku) in morebitnih drugih posebnosti programa (dodatek za dvojezičnost, višina oddelčnih materialnih stroškov).
