Intervju: Danilo Zavrtanik: Zame je migrant človek, ki mu je treba omogočiti izobrazbo, da bo koristen tvoji državi

V Cernu v Švici je bil raziskovalec v največjem fizikalnem eksperimentu vseh časov, ki raziskuje nastanek vesolja v njegovih najmanjših delcih. V Argentini sodeluje v programu raziskav kozmičnih žarkov ekstremnih energij. Bil je direktor Instituta Jožef Stefan v Ljubljani, od koder je odšel v Novo Gorico ustanavljat novo univerzo. Ta praznuje letos dvajseto obletnico obstoja, Zavrtanik je njen rektor, vodja njenega laboratorija za astrofiziko osnovnih delcev in profesor. Pogovor pa smo posneli v Vipavi, v baročnem Lanthierijevem dvorcu ob izviru reke Vipave, ki so ga ravnokar obnovili in v njem postavljajo nove laboratorije. Tam je sedež fakultete za vinogradništvo in vinarstvo. Zavrtanik je v pogovoru pojasnil, kakšna je zveza med astrofiziko in vinarstvom in kako se je oboje znašlo v študijskih programih na Goriškem.

Res je, in tudi prav je tako.

Nobelovih nagrad za znanstvene dosežke se ne načrtuje. So ljudje, ki si nagrado zelo močno želijo in delajo v tej smeri, vendar to ni najbolj obetajoč način. Eno je jasno. Najprej potrebuješ znanost. Če nimaš znanosti, ti tudi o nagradi ni treba sanjati. Potrebuješ znanost, potrebuješ dobro znanost in potrebuješ je veliko. V nekem trenutku raziskovalne kariere se ti lahko zgodi, da daš ključen prispevek k razvoju svojega področja. Če se ti potem zvezde pravilno postavijo, imaš možnost, da boš dobil prestižno nagrado. Bogate univerze lahko k sebi privabijo vrhunska imena in jim dajo na voljo široke raziskovalne možnosti. To jim poveča možnosti. Kratek odgovor je, da morajo profesorji in študenti razvijati vrhunsko znanost. To jih mora gnati naprej.

Temu sicer rečemo fizika osnovnih delcev.

Ideja je nastala na Institutu Jožef Stefan leta 1993, kmalu po osamosvojitvi, kjer sem po prihodu iz Švice postal direktor. Če ne bi bilo osamosvojitve, se najbrž sploh ne bi vrnil iz tujine. Optimizem je bil drugačen od današnjega, nastala je nova država, vsi smo si želeli znanstvene institucije razviti in jih spraviti v boljšo kondicijo. Razmišljali smo, kaj narediti iz inštituta. Želeli smo iz Štefana narediti tehnično univerzo. V mislih smo imeli slovenski MIT. Leta 1994 se je spremenila zakonodaja, ki je odprla pot novim institucijam visokega šolstva. Ustanovili smo majhno fakulteto, ki smo jo hotel razvijati tako, da bi se ob pravilnem usmerjanju pridružila Štefanu, ki bi se razvil v univerzo.

Čez čas je nastala Univerza v Novi Gorici. Cilj, na katerega smo najprej merili, smo zgrešili. Ustanovili smo fakulteto za znanost o okolju, vendar se je zgodba zasukala drugače. Leta 1996 nisem dobil drugega mandata, za novo vodstvo pa Institut Jožef Stefan kot tehnična univerza ni bil več prioriteta. Ustanoviteljem fakultete pa se nam je zdelo, da smo vložili že preveč dela, da bi projekt kar tako opustili. Kaj iz tega lahko naredimo? Pustil sem službo na Štefanu in se prezaposlil na novo institucijo, kjer sva bila na začetku jaz in moja tajnica. Oba sva še živa. Imeli smo srečo pri izbiranju kadrov, tako da je institucija začela rasti. Leta 2006 je dobila formalni status univerze, ves čas pa smo zasledovali dva cilja. Hoteli smo institucijo, ki bo gojila vrhunsko znanost in bo odprta v svet.

Po dvajsetih letih lahko rečem, da smo še vedno na dobri poti. To je daleč najbolj raziskovalna univerza v Sloveniji. Po odmevnosti znanstvenih del presega odmevnost Instituta Jožef Stefan. Na doktorskem študiju je več kot petdeset odstotkov tujih študentov, med akademskim osebjem pa je tujcev 30 odstotkov. Obe številki bi še radi zvišali. Doktorske študente na 75, zaposlene na petdeset.

Zato, ker univerza postaja multinacionalno okolje. Slovenija je marsikaj. Med drugim je tudi majhna. Jaz sem ponosen na svojo državo in na svoj jezik, in ker sem ponosen na oboje, nočem živeti v zaprtem okolju. Če tako majhen prostor zaprete, omejite kadrovske, finančne in vse druge resurse. Če hočete svobodno dihati, morate imeti odprt prostor. Kje ga je najlažje odpreti? V znanosti. Znanost je po svoji duši mednarodna. Znanosti ne morete zapreti v ozko nacionalno okolje.

Da. Slovenija že tretjič v relativno kratkem času čez svoje ozemlje spušča znanje, znanost in razvojni potencial in nič ne naredi, da bi jih zadržala. Prva velika selitev znanstvenega potenciala z vzhoda na zahod je bila v času sprememb v Sovjetski zvezi. Takrat je množica vrhunskih znanstvenikov iskala svojo prihodnost na zahodu. Poglejte po inštitutih v Evropi in Ameriki. Tam boste našli veliko, zelo veliko vrhunskih znanstvenikov s slovanskimi priimki iz Vzhodne Evrope. Poglejte po Sloveniji, pa boste videli, da so zelo redki. V resnici smo veliko selitev možganov, ki je šla čez naše ozemlje, galantno prepustili drugim, namesto da bi jih pritegnili k sebi.

Razpad Jugoslavije je sprožil drugi val. Veliko naših bivših kolegov, še več pa nadarjenih študentov in mladih doktorjev je iz vojn bežalo na zahod. Ponovili smo isto napako. Tu pa tam je kdo po naključju ostal tukaj in smo ga zadržali. Nismo pa imeli nikakršne politike zadrževanja. Najbolj pametni ljudje so se čez naše ozemlje selili na zahod, mi smo jim mahali v slovo.

Sedaj gledam tretjo veliko selitev ljudi čez Slovenijo. Tam vidim zelo različne ljudi z veliko znanji in veščinami. Vsa mogoča znanja gredo mimo nas, mi pa smo veseli, ker smo samo koridor. Ker se nihče ne ustavi. Nisem zaznal nikakršne aktivne politike, da bi med tem velikim preseljevanjem narodov poskušali zadržati kogarkoli. Seli se veliko mladih ljudi na višku moči. Naša demografska slika pa je nezavidljiva. Slovenija se z vsakim dnem stara. Nerazumno se mi zdi prepuščati to življenjsko moč drugim. Neodgovorno je, da ne postavljamo pretoka ljudi v pozitiven kontekst, ampak samo paničarimo.

Zakaj mislite, da jih bo Nemčija sprejela osemsto tisoč? Iz človekoljubja? Amerika je uspela, ker je sistematično privabljala intelektualno migracijo z vsega sveta. Zakaj mislite, da je Amerika v znanosti tako močna? Poglejte imena ljudi, ki so sodelovali pri projektu izdelave atomske bombe. Saj tam skoraj ni ameriškega imena. Poglejte vesoljski program. Vrhunske znanstvenike uvažajo z vsega sveta. Mi jih silimo naprej, potem ko so z gumijastimi čolni prišli do Grčije in peš čez našo mejo. Razvite države poskušajo migracijske premike izrabiti v svojo korist.

Ne bi izumljal nič novega. Kaj bodo naredili Nemci? Usmerjali jih bodo tako, da bodo koristni za nemško družbo. Pregledali bodo njihove kvalifikacije in uporabili njihovo znanje. Najbolj sposobnim in nadarjenim mladim bodo dali štipendijo za šolanje na dobri šoli. Država s tem dobi dodaten intelektualni potencial, ki ga lahko izrabi za svoj razvoj. Zakaj bi moral izobražen migrant pometati ceste, če lahko dela kaj drugega? Pametna država mu bo prepovedala pometati ceste in ga bo silila v intelektualno zahtevna dela. Nekaj prilagoditvenih težav bo država morala rešiti, ampak za Nemčijo migranti niso nič posebno tujega. Predvsem pa ne gre uničevati karier ljudi, ki so prišli k tebi, da bi ohranili to, kar so že dosegli v življenju, pa jim je vojna to nasilno odvzela. Zame je migrant človek, ki mu je treba omogočiti izobrazbo, da bo koristen tvoji državi. In veste, izobraževanje je zelo hitra in učinkovita metoda prilagoditve tujemu okolju. Slovenija je zaskrbljena zaradi kvot migrantov, ki naj bi jih Evropa vsilila. Pa naj država razpiše petsto štipendij za študij na slovenskih univerzah. Mi jih vzamemo dvesto, Ljubljana dvesto, Maribor sto in Koper sto, pa smo že čez kvoto, se mi zdi. Sami jih lahko privabimo in izberemo.

Če stopite skozi naše prostore v Vipavi, Ajdovščini ali Novi Gorici, boste slišali marsikateri jezik, srečali boste ljudi, ki prihajajo tudi s konfliktnih območij in se zelo dobro počutijo med Slovenci in ljudmi, ki prihajajo iz velikih stabilnih držav. To je multikulturna univerza, kjer ljudi presojamo po tem, česa so sposobni, kaj znajo in kaj so pripravljeni prispevati. Socialni status, barva kože, spol, kraj, od koder so prišli, ne igrajo nobene vloge. Želimo si status institucije, ki daje možnost študija ljudem, ki prihajajo z neprivilegiranih območij. Če bodo pometali ceste, je to škoda za človeštvo, ne samo za njih osebno. Po dvajsetih letih je univerza na razpotju. V to smer se splača razmišljati, ko gledamo na bodoči razvoj.

Imamo majhno univerzo, ki je odlična na raziskovalnem področju, je dobro vpeta v mednarodno okolje in privablja tuje študente. Imamo sedem fakultet, sedem raziskovalnih centrov, sedem laboratorijev za raziskave. Je to vredno dvajsetih let življenja? Ne vem, a to nam je uspelo narediti.

V dvajsetih letih so se razvili materiali, znanosti o okolju, razvijamo biomedicino, imamo humanistiko, fiziko, umetnost ter vinogradništvo in vinarstvo.

Novi materiali. Grafen, recimo. Razvijamo materiale za okoljske tehnologije in niz drugih materialov, ki jih lahko tehnološko razvijaš.

Res je. Ampak v vsaki hiši nimajo mikrobiologa. Ali veste, koliko znanja in znanosti je v steklenici vina? Eno od podpodročij, s katerim se veliko ukvarjamo, je mikrobiologija. Ne ukvarjamo se z običajnimi kvasovkami, ampak z novimi oblikami. Svetovna proizvodnja vina je danes tesno povezana z mikrobiološkimi in vrhunskimi tehnološkimi raziskavami. Proces proizvodnje vina je vedno bolj tehnološko nadzorovan. Tukaj potrebujete nova znanja in znanost.

To vprašanje si vsak dan postavlja vsaka univerza. Zakaj bi kdo prišel študirat k tebi? Kaj mu ponujaš? Kaj je boljše? Pri nas je število študentov majhno. Odnos med študentom in profesorjem je neposreden in oseben. Vsi se poznamo. Nimamo pet tisoč študentov na enem študijskem programu, kjer se lahko študenti skrijejo, profesor pa vidi, ali kaj znajo ali ne, šele na izpitu. Tukaj študenti poznajo profesorje, profesorji pa poznajo študente. Kot študent si del akademskega dogajanja na univerzi in moraš delati. Če želiš samo status in nočeš nadzora, te tukaj študij ne more zanimati, ker boš samo trpel. K nam prideš samo, če hočeš študirati. Zato tudi dosegamo izredno visoke rezultate zaposljivosti študentov po koncu študija. Zdaj, v času krize, devetdeset odstotkov študentov dobi zaposlitev v enem letu po koncu študija. Osemdeset odstotkov v prvih šestih mesecih. Imamo programe, ki jih na drugih univerzah ni. Če hočete študirati znanosti o okolju, gospodarsko inženirstvo, digitalne umetnosti v Sloveniji, morate k nam. Ne ponujamo programov, k jih ponujajo javne univerze. To ne bi bil prispevek k raznolikosti slovenskega visokega šolstva.

Univerza je edina institucija, ki znanje ustvarja in ga prenaša. Nobena druga šola tega ne počne. Na vseh drugih šolah učitelji prenašajo znanje, ki so se ga naučili, na mlajše generacije. Univerzo od drugih šol loči samo znanost. Če univerza nima znanosti, ni univerza. Univerza mora ustvarjati novo znanje in mora ga tudi prenesti naprej. Lahko ga prenese študentom ali v podjetniško okolje. V vsakem primeru mora biti kreator znanja. Pogovarjamo se lahko samo, ali naj se posamezni profesor ukvarja z znanostjo deset ali devetdeset odstotkov svojega časa.

Da je petdeset odstotkov ravno prav. Vsak profesor je lahko spodoben raziskovalec, polovico svojega časa pa posveti prenašanju znanja. Osebno sem znanstvenik, ki je v visoko šolstvo zašel zaradi spleta okoliščin. Znanost mi je veliko ljubša, se pa zavedam, da sem zaposlen na univerzi in moram tudi predavati in biti mentor študentom. Po formaciji pa sem znanstvenik, moja prva ljubezen je znanost.

Iskanje novega znanja, kjer ustvarjaš novo znanje v kakršnikoli obliki. Kjer iščeš novo znanje, tam boš našel znanost.

Ali ste lahko nacija brez kulture? Ste lahko nacija brez znanosti? Če hočeš biti nacija, moraš razvijati nekatere segmente ključnih dejavnosti. Za kulturo so se Slovenci vsaj v preteklosti strinjali, da je pomembna za narod. Veljal je konsenz, da je pomembna za preživetje Slovencev kot nacije. Bilo bi dobro, če bi prišlo do konsenza, da je za razcvet naroda znanost vsaj tako pomembna kot kultura. Vsaj tako pomembna kot nogometna reprezentanca bi že morala biti. Saj si ne znate predstavljati nacije, ki nima nogometne reprezentance, ne? Celo Ferski otoki jo imajo. No, z znanostjo je enako. Nimaš znanosti? Težko ti bo kot narodu. Morda v javnosti ni zaznati, da je znanost prav tako pomembna za narodno identiteto kot kultura. Pa je. V modernem svetu je znanje vedno pomembnejše. Velikost države pri tem ni pomembna. Luksemburg je manjša država od Slovenije. Pred desetimi leti so ustanovili univerzo. Pa so bogata država z dolgo zgodovino. In vendar si niso predstavljali svojega nadaljnjega razvoja brez te univerze in znanstvenega dela na njej.

Slovenci. Zveni smešno, ampak Slovenci smo v tem res posebni. Ne maramo ljudi, ki izstopajo. Ljudi, ki izstopajo iz povprečja, poženemo v tujino ali pa jim odrežemo glavo. Mediokriteta je pogoj za uspeh. V prejšnji državi ni bilo nič boljše ali slabše kot sedaj. To ne velja samo za znanost. Tudi nobenega bogatega človeka ne maramo. In to potem pripelje do bizarnosti na najbolj nepričakovanih področjih. Prodali smo na primer Fructal, ki je bil eden osrednjih industrijskih pogonov v dolini, kjer deluje naša univerza. Nikjer ni bilo Slovenca, ki bi imel 30 milijonov evrov, da ga kupi. Potem pride nekdo iz Srbije, ki so mu do včeraj metali bombe na glavo, in kupi eno od petih najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij.

Če prav razumem, so v Srbiji zadovoljni, če imajo ljudi, ki izstopajo tudi po finančni plati, v Sloveniji pa v petindvajsetih letih ni nastalo okolje, kjer bi bilo to samoumevno in koristno za vse. Ostali smo in se razvijamo kot družba, ki ne mara ljudi, ki izstopajo iz povprečja. Zato imajo znanstveniki, ki uspevajo v tujini, težave s priznanjem doma. Dokler so daleč stran, jih hvalimo, bolj ko se nam približujejo, bolj grdo govorimo o njih. »Če so v tujini kaj dosegli, so to dosegli samo zato, ker so imeli neskončno boljše pogoje kot mi. Če so sploh kaj zares dosegli.« Citiram.

Kitajci sistematično pošiljajo ljudi študirat v tujino, vabijo jih nazaj domov in jim ponujajo dobre delovne pogoje. K nam hodijo delat doktorate kitajski študenti. Pri nas doktorirajo, opravijo še podoktorske študije ali gredo za leto ali dve naprej v Evropo ali Ameriko. Pišejo mi, da dobijo službo docenta takoj, ko se vrnejo, v nekaj letih pa so izredni profesorji in zasedajo spodobne pozicije. Prenašajo pridobljeno znanje in ustvarjajo novo. Pri nas je sedaj na podoktorskem študiju na mojem področju astrofizike osnovnih delcev študentka iz Kitajske, ki je doktorirala v Ameriki. Zelo je delovna in motivirana, ena tistih, ki si jih zares vesel. Prejšnji teden je prišla k meni.

»Povedati vam moram, da sem dobila službo na kitajski univerzi.«

»Čestitam,« sem rekel. »Sijajno, da ste dobili mesto, ampak žal mi je, ker greste od nas.«

Pri meni bi morala biti še trinajst mesecev.

»Ne, ne,« je odgovorila nekoliko začudena. »Podoktorski študij moram končati. Služba me bo čakala.«

Kitajska mojemu študentu ponudi službo trinajst mesecev, preden dokonča usposabljanje, Slovenija enako nadarjene študente sprejme z ljubosumjem.

Ozadje je prav tako vulgarno. Če delam menjavo znanja z Nemcem, Francozom ali Američanom, ima za seboj vsak svoj žakelj. Naš žakelj je majhen in vsak skrbi za svojo faro, drugega pa jemlje kot grožnjo.

Še bolj kot drugod.

Veste, weba nihče ni načrtoval. Nastal je v Cernu v času, ko sem tam delal. Razlog je bil banalen. V Cernu se dela kompleksne eksperimente, ki jih je treba nadzorovati. Nad procesi je treba imeti kontrolo. Mrežo smo delali fiziki in elektrotehniki. Nismo naredili lepega vmesnika, kakor jih vidite danes. Imeli ste odprto kodo, in ko je šlo kaj narobne, ste tipkali naravnost v program. Program je bil vedno bolj kompleksen in vedno težje je bilo sproti programirati. Anekdota pravi, da so na eksperimentu dežurali mladi in stari. Mladim je šlo delo lepo od rok. Z računalniki ni nihče zrasel. Starim profesorjem programiranje ni šlo dobro od rok in so se tega dela izogibali.

»Nekaj moramo narediti,« so rekli mladi fiziki. »Drugače bomo ponoči samo še mi dežurali.«

Naredili so preprost vmesnik za starejše profesorje. Nekega dne je Tim Berners Lee ugotovil, da je to mogoče narediti širše, in predlagal projekt hiperteksta, preko katerega bi lahko znanstveniki lažje izmenjevali informacije. Tako je nastal naš svet. Nihče pa si ni znal niti približno predstavljati, kako bo to spremenilo družbo. V računskem centru v Cernu niso razmišljali o tem, kako narediti programsko opremo za široko rabo. To niti ni bilo znanstveno odkritje, ampak tehnološka rešitev za nadzor eksperimentov in izmenjavo informacij. Vsem nam pa je to popolnoma spremenilo življenje. Danes si ne znate več predstavljati življenja brez naprave za univerzalno komuniciranje, ki jo nosite v žepu in ji rečete »moj telefon«.

V šestdesetih letih smo otroci gledali znanstveno fantastičnonadaljevanko Izgubljeni v vesolju. Tam smo prvič videli telefon s sliko, da so klicali iz ene galaksije v drugo. Doma smo takrat imeli televizijo, telefona pa ne. Samo gledali smo lahko. Zdaj na vse lahko damo povratno informacijo. Seveda je zaprta parohialnost preživeta oblika življenja in vpetost v mednarodno omrežje komuniciranja neizogibna. To je zdaj naš svet.

Marsikaj. Na začetku mojega aktivnega znanstvenega življenja v laboratoriju nismo imeli niti faksa. Pisali smo si pisma. Graf si narisal na roko in zraven napisal izračun, ki si ga tudi izračunal na papirju. Starejši kolega, profesor fizike vam bo rad povedal, da je on svoj doktorat izračunal na facitki. To je bil mehanični računski stroj znamke facit, ki so ga uporabljali blagajniki. Pisali smo si pisma o tem, kaj smo izračunali. Srečali smo se samo na konferencah. Konference so bile izjemno pomembne, ker smo si tam izmenjali znanstvene informacije. Povedali smo si, do kod smo prišli in kje vidimo probleme.

Ko sem napisal doktorat, so me poslali v Peking na predstavitev. Bila je izjemna izkušnja. Predstavitev na konferenci je bila enakovredna objavi. Tudi trajalo je podobno dolgo. Preden so ti raziskavo objavili v reviji, je trajalo mesece, konferenca pa je bila tudi enkrat na leto. Danes greš na konferenco zato, da srečaš ljudi, s katerimi ves čas komuniciraš po pošti, z avdiovizualnimi konferenčnimi orodji, čez spletne strani in po vseh drugih kanalih. Zdaj epohalna odkritja zadržujemo, zato da jih lahko razkrijemo na velikih konferencah, kjer jih ljudem pokažemo v živo. Odkritje higgsa so denimo načrtno zadrževali, da so ga lahko oznanili na veliki konferenci fizike delcev v Melbournu. Lahko bi ga prej predstavili na spletni strani, ampak tako je bilo bolj slovesno. Vsa strokovna komunikacija pa gre danes čez ekrane.

Dilema ni tako preprosta. Univerze so konservativne institucije. Informacijske tehnologije počasi vstopajo v študijski proces. Med pedagogi imate vse, od mladih asistentov do starejših zaslužnih profesorjev. Zaslužnemu profesorju težko rečete, da boste njegova predavanja snemali in jih zmontirali skupaj z grafičnimi elementi v študijsko gradivo, ki ga bo študent spremljal na telefonu na poti na predavanja. Zakaj je to pomembno? Zato, ker to popolnoma spremeni učni proces. Ko študent prvi dan pride k predmetu, mu vnaprej daš vsa predavanja, da jih doma preštudira. V predavalnici pa študenti od profesorja zahtevajo razlago tega, kar niso razumeli, in naprej razvijajo snov. Informacijske tehnologije ti dajejo možnost, da iz študenta narediš aktivni center izobraževalnega procesa. Dajo ti možnost, da središče s katedre premakneš na študenta. Ko bomo to izpeljali do konca, bo študij naredil kvalitativni skok. Tudi izbira kraja študija bo postala veliko bolj bogata.

Slovenija je v Evropi tako locirana, da so možnosti izbire študija res velike. Če vzamete Ljubljano kot središče in s šestilom naredite krog čez bližnje kraje Hrvaške, Avstrije, Madžarske in Italije, boste dobili prostor, ki je zelo na gosto posejan z univerzami. Nova Gorica, Koper, Ljubljana, Maribor, Celovec, Gradec, Trst, Videm, Benetke, Padova, Zagreb, Reka. Ne vidim prestolnice, ki bi imela tako bogato izbiro možnosti za študij v neposredni bližini. S stališča študenta je to idealno.

Poleg kvalitete študija moraš ponuditi različnost. Univerze po svetu se zelo razlikujejo. Ni enega modela, ki bi dobro univerzo ločil od slabe. Oxford je odlična univerza, MIT tudi. Ne bi mogla biti bolj različna. Ko delate novo univerzo, imate možnost prispevati k raznolikosti. Staro univerzo spreminjati je skoraj nemogoče in mogoče tudi ni treba. Štiristo let staro univerzo prilagajate časom, v temeljih je pa ne spreminjate. Ko se odločate za študij, je dobro, da lahko izbirate med različnimi državami, med različnimi profesorji in učnimi programi. Vzamete tistega, ki vam najbolj ustreza. Tako izbirate tudi univerzo. Ko delate novo, nima smisla imitirati stare srednjeevropske ali kakšne druge institucije. Naredite institucijo, ki ustreza nekim drugim raziskovalnim in pedagoškim vzorcem. Znanje in njegovo posredovanje s tem napreduje.

Fizika osnovnih delcev je v fantastičnem razcvetu. Eksperiment Atlas na LHC v Cernu na primer ni primerljiv s tem, kar smo tam delali pred tridesetimi leti. Tako kompleksnih detektorjev si še pred dvajsetimi leti nismo mogli niti predstavljati. Kolikšen je napredek? Moj študent je zelo dolgo časa pisal doktorat iz osnovnih delcev in mi ga ni hotel oddati.

»Kaj tako mečkate?« sem se enkrat razjezil nanj. »Jaz sem doktorat napisal v treh mesecih.«

Ni se dal motiti.

»Ko ste vi pisali doktorat, ste poznali samo dva osnovna delca, za razliko od danes, ko jih je ogromno.«

Zato, ker sem bil jaz njegov mentor. Mentor vodi študenta tako, da pride do novih rezultatov, ki so pomembni za svetovno znanost. Podobno pomembno vlogo ima tudi pri diplomi in magisteriju. Če ga mentor polomi, mora napake opaziti komisija za zagovor in ga ustaviti. Na koncu je rektor, ki formalno podeli naziv na podlagi zaupanja do kolegov, ki so korektno opravili delo. Veriga odgovornosti je jasna. Če vsi v procesu opravijo svoje delo, ne potrebujete preverjanja plagiatorstva z informacijskimi tehnologijami.

Imeli smo en primer prepisovanja diplome, ki ga je opazila komisija in sankcionirala.

Študent je padel in določen čas ni smel vzeti druge teme, mentorja pa smo odslovili za vse večne čase.