Razstava je retrospektivna, hkrati pa ohrani kritičnost, ki se pri Martinisu kaže vsaj na dveh ravneh. Kritičen je do institucij umetnosti in problematizira socialni vidik umetniškega delovanja, ki se v vsem tem času ni spremenil v prid spoštljivega in profesionalnega odnosa do umetnika. Zato je umetnik pogosto soočen z dilemo, ali sodelovati ali pa se upreti. Da bi pokazal, da je upor mogoč, je že leta 1977 izvedel enodnevni »štrajk umetnikov« in na skupinski razstavi vsa dela prekril ali obrnil proti steni.
Na drugi strani je kritičen do družbenega in političnega dogajanja, ki destabilizira in ogroža tudi njegovo delovanje. To morda najbolj nazorno prikaže Martinisova serija projektov Večni ogenj gneva, ki je tokrat predstavljena v doslej najbolj kompleksni instalaciji. Ob fotografske prizore uporniškega zažiganja avtomobilov po svetovnih velemestih je umetnik postavil videoposnetke svojih akcij zažiganja avtomobilov. Zadnjega, ostanke katerega vidimo na razstavi, je Martinis zažgal kar pred muzejem, »večni ogenj« pa se projicira na medijski fasadi muzeja in zrcali v sosednji stavbi Ine. Umetnik opozarja na te, pogosto še edine preostale oblike izražanja nezadovoljstva in besa v današnji družbi in jih vrača v kolektivni spomin, hkrati pa je prepričan, da jim lahko vnaprej z umetniškimi akcijami ponudi »bolj strukturiran metapolitičen kontekst«.
Nekoč je Martinis izpostavil podobo kot virus, zdaj pogosto v svoja dela vgrajuje binarni niz. Predvsem pa se ukvarja s časom in spominom, z izgubljenimi podatki in pozabo ter z vprašanjem, kako spomin priklicati nazaj s pomočjo elektronskih naprav in razvoja tehnologije. Serija projektov Data Recovery se navezuje na računalniški postopek delne obnove izgubljenih podatkov iz spomina (diska), brez pripadajočega konteksta, ki je tem podatkom dajal informativen, družbeni ali kakšen drug pomen. Tudi Martinis želi s tem postopkom s pomočjo osebnega spomina obnoviti delčke dogodkov in situacij, ki jih v našem kolektivnem spominu ni več. Pri tem je zanj bistvena materialnost procesa in to, da se dogodek, ki mu ga uspe priklicati nazaj, ne kontekstualizira z naknadno interpretacijo in historizacijo ali manipulacijo izgubljenega pomena. S svojimi projekti, polnimi hudomušnosti in naključij, pokaže, da je zgodovina skonstruirana fikcija, spomin pa selektiven in fragmentaren.
Eno njegovih najbolj znanih del je pogovor med njim leta 1978 in leta 2010 (D. M. se pogovarja z D. M.. Vprašanja si je namreč postavil vnaprej in nanje (na videoposnetku) v studiu HRT odgovarjal po 32 letih. Pogovor je intriganten in se dotika tudi razlik v razmišljanju in vprašanja avtorstva. S projektom Request_reply.DM/2077 pa se je za »dialog z bodočim samim seboj« že dogovoril in vprašanja postavil svoji virtualni entiteti leta 2077.
