Sicer pa je sivina nekakšen sinonim za poznojesensko in zimsko vreme. No, tudi marec utegne biti še kako siv in prav neprijetno hladen. Zakaj in do kod sivina? Vir svetlobe na Zemlji je samo eden, in to je Sonce (pustimo pri miru ogenj, ognjenike in podobno, saj gre le za krajevne in majhne pojave). Vremenski pojavi, menjava dneva in noči ter letnih časov to svetlobo zniansirajo v tisoč različnih odtenkov svetlobe, barv, ne samo sivih. Že samo modrina neba je posledica, da Zemljo ovija plašč ozračja. Na Luni je nebo črno. Sončna svetloba se sipa na molekulah zraka, nato naše oči vidijo modro barvo. Če je seveda Sonce nizko nad obzorjem, na primer zjutraj ali zvečer, se ta svetlobni spekter lahko spremeni, ker naredi sončna svetloba daljšo pot skozi ozračje do naših oči. Pri tem gre tudi skozi plasti, v katerih je običajno več trdnih delcev in drugih snovi, ki povzročijo nato druge barvne odtenke.
Nekoliko drugače je pri oblakih. Te sestavljajo drobne kapljice, na katerih se svetloba siplje, in tako v megli vidimo belo, mlečno barvo. Če je megla debela, postane siva, ker pride do naših oči pač manj sončne svetlobe. Najbolj brezobličen sivi pokrov nad nami nastane pri nizki oblačnosti pa tudi pri debelih deževnih oblakih, zlasti na topli fronti. Ti plastoviti oblaki so enakomerno razpotegnjeni in nimajo izrazitejše strukture, kot denimo kopasti, ki so neenakomerno debeli. Zato je pri nizki oblačnosti spodnji rob, baza oblačnega sloja, dokaj raven, pa tudi debelina je precej izenačena. In svetloba, ki prodre skozi tak oblačni sloj, nam da občutek enakomerne sive barve, kot da bi s sivo prebarvali strop nad nami. Prav februarja, ko sonce hitro pridobiva moč, ozračje čez dan ni več tako stabilno, ampak se začne zrak mešati in v sloju nizke oblačnosti nastajajo različne strukture, sence in območja, ki se tanjšajo in postajajo svetlejša. Tako dobimo vrsto sivih odtenkov. Tudi količina svetlobe, ki pride do tal, se spreminja in vreme ni več tako dolgočasno in depresivno.
Vse je torej igra senc in svetlobe. Zanimivo bi bilo vse to videti z očmi kakšnih živali – najbrž bi se nam odprl povsem drug svet. A tudi fotografija se je začela s črno-belo tehniko in še danes je črno-bela fotografija včasih lepša kot barvna.
