Prešernovanje se je v ljubljanski knjigarni Konzorcij začelo že zgodaj dopoldne, bralo, deklamiralo in pelo se je poezijo. Pesnik, pisatelj in igralec Andrej Rozman Roza je že na začetku poskrbel, da so otroci ostrmeli, piškotki pa ostali nekje na sredi poti med krožnikom in usti. Za začetek jim je povedal tisto o Povodnem možu, ki je bil ravno tako zelen in kosmat kot Prešernov, le da je prilezel iz pipe.
Laura Šušter se je s svojo sestro in šestimi otroki, velikimi ljubitelji slikanic in pravljic, pripeljala celo iz Kranja. Za spremembo, da vidijo, kako se praznuje v Ljubljani. Pohvalila je šole in vrtce, ki so iznašli prijazne načine, kako otroke navdušiti za branje, in zdaj domov iz knjižnice prinašajo pravljice. »Siti smo že risank, zato raje, kot da vključimo televizijo, zvečer beremo pravljice,« pravi mama štirih otrok.
Od delavnice do delavnice
Risanih filmov pa se niso naveličali mladi, ki so se udeležili delavnice pod okriljem Društva za izvajanje filmske vzgoje Slon v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi. Srečali smo babico z dvema vnučkoma, ki so bili pravzaprav namenjeni v Slovenski etnografski muzej (SEM), pa so zgrešili vrata in – kar ostali. Drugače je bilo s Fedjo Kovičem, ki obiskuje Gimnazijo Ledina in delavnice za animacijo izkoristi, da svoje znanje nadgradi: »Za zdaj se ukvarjam z idejo in načini, kako jo lahko predstavim. Ideja naj bi bila družbenokritična, zato razmišljam o izkoriščanju ljudi v družbi; poteze svinčnika so preproste, problem pa kompleksen in nikakor črno-bel. Nikogar ne želim stigmatizirati ali napadati.«
Dobesedno zvončkljalo pa je na delavnici izdelovanja glasbil v izpostavi Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi, kjer so otroci iz recikliranih materialov izdelovali nove inštrumente. Sedemletna Anika je izdelala ropotuljico iz paličice in žice, na katero je navesila pločevinaste zamaške, njena tri leta starejša sestra Ema pa piščal, in sicer tako, da je z elastikami povezala palčki, vmes vtaknila papir in ko si pihnil skozi, se je zaslišal zvok. Petletni Matija je naredil kastanjete tako, da je prepognil ozek kartonček in na vsako stran prilepil zamašek. »Živimo v soseščini in s sinom večkrat obiščeva tukajšnje muzeje, tu mu organiziram tudi rojstnodnevne zabave,« je povedala mama, ki ga je ta dan peljala še v SEM in v Prirodoslovni muzej, da si ogledata mamuta.
Z Metelkove v muzeje
V Mestnem muzeju Ljubljana si je gospa, ki je želela ostati anonimna, s soprogom ogledala razstavo Nova doba prihaja! Industrija-delo-kapital. Tudi sicer si redno ogleda vse razstave po Ljubljani. Rada ima tudi opero in samospev: »Meni kultura pomeni vse in je temelj narodne samobitnosti. Umetnost mora imeti poseben, vzvišen status, saj je nekaj, kar človeka bogati.«
Le v AKC Metelkova mesto, kjer domuje alternativna kultura, je bilo čez dan še bolj mirno. Bili pa so tam mladi iz italijanske Pescare, ki so si v Ljubljani najprej želeli ogledati prav Metelkovo, o kateri so brali na internetu. »Ko gledam vse te barve, grafite in skulpture, vidim Metelkovo kot mestece v mestu, kjer se lahko vsak izraža po svoje. Zdi se, da ni meja, da lahko narišeš grafit, pa nihče ne bo rekel, da tvoja ideja ni dobra. Ne čutim nestrpnosti,« je ugotovila Laura di Marco. Ko pa so izvedeli, da pri nas praznujemo kulturni dan, so bili še bolj navdušeni in obljubili, da obiščejo čim več kulturnih ustanov.
