Namesto da bi se zapletal v jezikoslovno debato, se bom raje posvetil temu, kako so se politiki v osamosvojeni Sloveniji opredeljevali do statusa dejstev in resnice v politiki. Za izhodišče si bom vzel fascinanten dokument, magnetogram seje pri predsedniku republike Milanu Kučanu 6. januarja 1993, ki je javnosti vedno bolj znan po zaslugi objave v knjigi Matjaža Frangeša Kaj nam pa morete 2 ter v gledališkem listu in v gledališki predstavi Republika Slovenija. Na seji je osrednja tema ustavitev prodaje oziroma tranzita orožja iz (in prek) Slovenije na Hrvaško in v BiH ter ustavitev medijskega poročanja o teh kupčijah.
Sklicatelj seje, predsednik države Kučan, se najprej vzpostavi kot teoretik postfaktičnega: »Jasna stvar je, da to delajo vse države. Tudi ta pomoč Bosni, najbrž nismo samo mi, ampak o tem se ne govori in o tem ni uradnih dokumentov. Dokumenti pa so, seveda.« Kučan se zaveda, da na upravljanje dokumentov vpliva človeški dejavnik, drugače od Bavčarja, takrat ministra za notranje zadeve, ki pove, da takšni dokumenti ne morejo priti v javnost. Kot da bi imeli zaupni dokumenti neko ontološko lastnost, ki bi jih vedno varovala pred očmi javnosti.
Predsednik državnega zbora Herman Rigelnik je na tej seji ves čas tiho, medtem ko se za ignorantski odnos do javnosti zavzemata obrambni minister Janša (»Jaz predvsem predlagam, da mi to sklenemo in ne rečemo nobenemu nič.«) in zunanji minister Rupel (»To se nas ne tiče, to pač žurnalisti pišejo neke svoje. Dejansko je najboljše biti čisto tiho, ne komentirati.«). Bavčar pokaže tudi svojo neortodoksno stran, ko doda: »To je dobra rešitev zaradi tega, ker nam zdaj omogoča premislek. Lahko tudi posamezne konkretne primere zakamufliramo, pa vlečemo nekaj časa.« Pragmatist Bavčar je torej odkrit zagovornik proaktivnega zabrisovanja sledi, ki bi resnici dale podlago. Rupel se še najbolj približa današnjemu razumevanju poresničnega, za katerega je značilno, da so dejstva in resničnost sekundarnega pomena, da so nekaj, kar se »nas ne tiče«.
Kučan se z njim ne strinja in najprej zavrne kakršen koli obstoj resnice, potem pa resnico psihoanalitično opredeli kot razcepljeno: »Resnici ne ustreza nič, ker tu sta dve resnici: ena za javnost, ena pa za to.« Drnovškova drža do resnice, drža mandatarja za sestavo nove vlade, bi lahko dala prav tistim, ki izraz »post-truth« slovenijo s čustvena resnica. Drugače od nihilista in psihoanalitika Kučana, ki zanika obstoj resnice oziroma jo cepi na dvoje, je Drnovšek subjektivni idealist in resnico locira v polje posameznika; tako da knjigi, ki se nanaša na tisto obdobje, naslov Moja resnica. Drnovšek predlaga, naj se javnosti pove, da je Slovenija z orožjem pomagala Hrvaški in BiH (pustimo ob strani dejstvo, da je za to pomoč Slovenija oziroma so trgovci z orožjem mastno zaračunali okrog pol milijarde nemških mark): »Zdaj, če tako gledamo, če ni drugih pojavov, negativnih, samo dejstvo, da smo mi nekaj časa na primer dopuščali ta tranzit za Hrvate, pa tudi za Bosance, muslimane. Šlo je praktično v enem sklopu, podaljšanem sklopu tudi te jugovojne. To samo po sebi ni nič slabega. In tudi naša javnost bi to sprejela. Morebiti bi še celo javnost rekla, bi se začudila, češ da nismo nič pomagali takrat.«
Sklep, ki so ga sprejeli, pa na neki način povzame malo šolo slovenske teorije poresnične politike: »Uradno stališče Republike Slovenije je, da nikoli, vse od njenega sprejema v OZN, ni dopuščala transferja orožja preko svojega ozemlja.« Tudi to stališče seveda ne ustreza resnici, ker obstajajo dokumenti, da je v dobrega pol leta Slovenija dovolila tranzit vsaj osmim pošiljkam orožja. Tovrstno izjavo državnega vrha bi tako lahko imenovali »postčustvena resnica« – izjava, namen katere je zmanjšati prisotnost čustvenega v političnem diskurzu.
Ne glede na različne filozofske pozicije politikov so si ti enotni glede statusa resnice: to je nekaj, kar ima omejen rok trajanja. Dokumenti seveda so, a jih sploh ni več treba po bavčarjevsko »zakamuflirati«. Treba je le imeti pravni sistem in prave ljudi v pravosodnem sistemu, ki bodo poskrbeli, da bo dokumentom kot dokaznemu gradivu potekel rok trajanja, da bodo zastareli. Na ta način so kreatorji današnjega političnega sistema v Sloveniji pojmu poresničnega dali ključno razsežnost – časovno. Potem ko bo zadeva zastarala, nas dejansko ne bo več zadevalo, kaj bodo novinarji pisali: »Kaj nam pa morejo?« Slovenska politika je zastarala, ne nujno zaradi tega, ker bi jo povozil čas, ampak ker je njeno osnovno gonilo politika zastarevanja in zastaranosti, politika, v kateri imajo dejstva omejen rok trajanja in se zato sama kvalificirajo za poresnična, za dejstva brez moči. Njen slogan je: »Dejstvo je, da so dejstva zastarela.«
