Verjetno ste opazili, da imamo tudi v Dnevniku zelo radi tako imenovane renderje, s katerimi arhitekturni biroji predstavljajo svoje zamisli. Všeč nam je, da so na njihovih slikah arhitekturne ideje postavljene v idealno okolje, v katerem so drevesa dosegla najbolj optimalno višino, njihove krošnje so polne, trava je lepo zelena in nebo modro brez oblačka. Ena sama harmonija narave, betona, lesa in človeka... A kljub idili bi nas moralo nekaj zmotiti – skoraj vedno gre za poletne slike. Tako nekateri arhitekti povsem pozabijo, da živijo v državi, kjer sneg in led v zimskem času nista nobena redkost.
Primer 1: steklo na ljubljanskem Mesarskem mostu. Poleti češnja na torti, pozimi črne preproge in tone modrih solnih kroglic. Primer 2: mariborski Trg Leona Štuklja. Poleti lepota, pozimi drsalnica – občutljivih tlakovcev ne smejo ne soliti ne plužiti. Arhitekturni stroki bi zato morali naložiti obveznost, da naj med snovanjem vedno naredi tudi zimske slike ter ob tem razmisli, kako bodo dosegli, da ljudje ne bodo hodili kot pingvini in da bodo zimske službe lahko opravljale svoje delo.
N.N.
