Miro Cerar nemara ni bil med »glavnimi«, je pa pred četrt stoletja kot takrat še nadobudni pravnik pri zapisovanju teh načel v slovensko ustavo pomembno sodeloval. Toda danes ni več pravnik, temveč politik. Korpus človekovih pravic, univerzalen in nedotakljiv – če ne gre za širitev – za pravnike, pa je za »moderne« politike poljubno »gnetljiva masa«. Če bo, recimo, avstrijska vladna koalicija preživela ta konec tedna, bo to verjetno tudi zato, ker bodo kanclerjevi socialni demokrati navsezadnje konservativcem popustili pri predlagani prepolovitvi »begunske kvote«; namesto 35.000, kot je bilo za letos predvideno po lanski uvedbi tega sistema, torej le še 17.500.
In če bo avstrijska koalicija to sprejela, ob tem pa uvedla tudi elektronske »okove« za terorizma osumljene, povezala vse kamere (na ulicah, postajah, bolnišnicah, stadionih, avtocestah itd.) zaprtih televizijskih omrežij na javnih mestih v »centralo« na policiji in še kaj, kar je v minulih tednih predlagal konservativni notranji minister, se bosta vladni stranki za to odločili iz edinega razloga, ki ju še drži skupaj. Strahu, ne več zgolj bojazni, da bi v nasprotnem primeru še več, že usodno preveč, njunih volilcev prebegnilo k svobodnjakom.
Podoben »premislek« je očitno tudi predsedniku slovenske vlade narekoval, da zastavi svojo avtoriteto za zakon, ki ne bi mogel biti veliko drugačen, če bi ga namesto njegove predlagala vlada Janeza Janše. (Le da bi ga ta sprejela že pozimi 2015/16.) Vprašanje, ki se ob takšnem kratkoročno motiviranem oportunizmu vselej pojavi, pa je, zakaj bi volilci, ki se z zakonom strinjajo, glasovali za kopijo in ne za original. Navsezadnje kopija, policijska, eeeh, notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, doslej ni prepričala, da resor obvladuje bolje od originala, Vinka Gorenaka. Navsezadnje original, Janša, »reda in miru« ne obeta le v zvezi z begunci, ampak tudi »širše«, kar kopiji, Cerarju, nekako ne gre od rok.
Janševa vlada tako zanesljivo tudi postopka imenovanja novega direktorja zdravstvene blagajne (in vrste drugih v zadnjih dveh letih, dodajmo tukaj le še vodstvo SDH) ne bi raztegnila na poldrugo leto. Še manj bi si dovolila, da ga nazadnje pravzaprav imenuje opozicija, kot se je to zgodilo Cerarjevi vladi. In če SDS že imenuje direktorja za proračunom največje javne blagajne, bi lahko bila tudi na oblasti, mar ne?
Kar je videti kot uspehi Janševe stranke, je, kot že tolikokrat v zgodovini in kot zdaj povsod naokrog, od Avstrije do ZDA in Filipinov, v resnici polom »vladajočih«. Stranke mobilnega centra, ki je »moderno« vselej tam, kjer domneva politično korist, socialnih demokratov, ki so o teranu izgubili neprimerno več besed kot o noveli zakona o tujcih, in DeSUS, ki, ko gre za pokojnine, vedno lahkotno grozi z odhodom iz koalicije. Osebno pa polom Mira Cerarja in predsednika parlamenta Milana Brgleza, ki o zakonu »ima stališče«, vendar mu ni vredno toliko, da bi zanj zastavil funkcijo.
Je pa Borut Pahor v vlogi predsednika države lahko brez dvoma vesel. Tako spravno zglednega strinjanja in sodelovanja koalicije in opozicije, skoraj že vlade narodne enotnosti, niti on ni mogel pričakovati.
