Potapljanje Evropejcev v mračnjaštvo zaznavajo ankete, opaziti pa ga je mogoče tudi v drobnih detajlih. »To se mora nehati,« nam je pretekli konec tedna gospod J. P., Francoz iz Nice, kazal fotografijo v črno ovite muslimanske sosede iz svoje ulice. »Dolgo so nam govorili, da moramo biti tolerantni, da moramo sprejemati. Vendar ne moremo več.« Dva dni pred berlinskim masakrom je – naključno, a preroško – pripovedoval o teroristu, ki je julija v Nici s tovornjakom ubil več kot osemdeset ljudi. Vlada v Parizu prikriva resnico o stanju Francije, je rekel. »Prihodnje leto bom volil ekstremno, Marine le Pen,« je bil odkrit. A ker politična zaslomba ni dovolj, je J. P. zaprosil še za orožni list. »Povsod v Nici in okolici sem spraševal za tečaj streljanja, a trenutno nikjer ne pridem na vrsto. Vsi so se prijavili.«
J. P., družinski oče z običajno službo in običajnim življenjem, a z občutkom, da je prihodnost njegovih otrok ogrožena, v temnih mislih ni sam. Njegova pripoved bi izzvenela kot naključno čudaštvo, če ne bi meritve javnega mnenja zaznavale rasti takšnih prepričanj. Stranke z ekstremne desnice, med katerimi je tudi nekaj takih, ki predlagajo streljanje migrantov na mejah, so že tako močne, da spreminjajo identiteto tradicionalnih sredinskih in levičarskih strank. O smeri EU ni dvoma: korakamo v desno, v nacionalizme, strahove, krušenje liberalne oblasti, k idejam z začetka 20. stoletja.
Ob takšnem mega trendu, ki ga migracijski pritisk na meje EU le še potencira, slovenska politika in javno mnenje nimata skorajda nikakršnih možnosti za samosvojost. Kot »obmejna grofija« je Slovenija potisnjena v postavljanje žice, patruljiranje vojske na Kolpi, sprejemanje administrativnih ukrepov za zapiranje meje, ne glede na mednarodne humanitarne zaveze. Če bo ministrici za notranje zadeve Vesni Györkös Žnidar uspelo s trenutnim predlogom zakona o tujcih, se bo schengenska meja za begunce lahko skorajda nepredušno zaprla. To bi pomenilo kršitev mednarodnih konvencij in evropskega prava. A politikom v koaliciji, tudi tistim, ki se jim predlog ministrice intimno upira, je jasno, da teroristični napadi trezno presojo močno otežujejo.
Proces oblikovanja zakona o tujcih je skrivnosten, sestanki so napol tajni, udeležba pravnih strokovnjakov skrbno selekcionirana. Težko je najti pravnike, ki so se z MNZ in premierjem pripravljeni pogovarjati o tem, kako naj Slovenija čim bolj elegantno krši mednarodno humanitarno pravo. Načrtovano zavračanje beguncev bi lahko pripeljalo do obsodb na ustavnem sodišču ali evropskem sodišču za človekove pravice. »Bolj ko iščejo rešitve, bolj se zapletajo,« nam je zaupal eden od udeležencev.
Vendar ministrica vztraja.
Utegne ji uspeti. Če namreč kdo misli, da radikalna politika madžarskega premierja Viktorja Orbana, ki na mejah postavlja že drugo vrsto ograje, nad begunce pa pošilja policijske pse brez nagobčnikov, nima podpore v prestolnicah EU, se moti. Tudi Slovenija si pri »branjenju« schengenskega prostora upa marsikaj. In tudi če pravi, da je kot potencialni »migrantski žep« ostala sama, v resnici ni sama. Zapiranje meje v Sloveniji bi tudi Evropejcem prišlo prav. Za občutek, da lahko na božični tržnici spijejo kakšen kozarček več.
