Leto dni pozneje, ko je v Sloveniji vsega 280 prosilcev za azil, bo notranji ministrici očitno uspelo v zakon o tujcih spraviti določilo, po katerem bo lahko naša država zaprla meje pred begunci in jim onemogočila vlaganje prošenj za azil. Gre za ukrep, ki bi po restriktivnosti presegel ukrepe v državah Višegrajske skupine – nanj bi bil nedvomno ponosen celo madžarski voditelj Orban. Levosredinski koalicijski poslanci pa si pred opozorili humanitarnih organizacij, pravnih strokovnjakov in Sveta Evrope zatiskajo ušesa. Oglasila se je le peščica koalicijskih politikov; še ti pa zadržano (Brglez) in vzdržano (Klemenčič).
Vsekakor je mnogo glasnejša predlagateljica sporne novele zakona o tujcih Vesna Györkös Žnidar. Svarila predstavnikov Sveta Evrope je ocenila kot nedopustna, opozorila iz akademskih krogov je označila kot parcialne interese, oglašanje redkih politikov pa kot njihovo (ideološko) samopromocijo. Kot da je lahko v državi, v kateri kar dve tretjini volilcev podpira zapiranje meje pred begunci in v kateri se domačini postavijo na okope že, če pride v njihov kraj peščica mladoletnih pribežnikov, zavzemanje za človekove pravice beguncev učinkovito polje samopromocije. Györkös-Žnidarjeva ni prizanesla niti mednarodnim konvencijam. Te niso prilagojene sodobni situaciji, nenehno poudarja. Od kdaj pa lahko človekovim pravicam določimo rok trajanja?
Jasnega odgovora na vprašanje, zakaj Slovenija sprejema tako rigorozno novelo oziroma na čem temeljijo razmišljanja, da bo našo državo preplavilo na stotisoče beguncev, vladni predstavniki niso dali. Nasprotno – slišali smo lahko celo tako zavajajoče in nerazumne »utemeljitve«, kot je bila na primer tista o 600 milijonih potencialnih migrantov od Maroka do Afganistana, ki bi se lahko družno napotili proti naši državi. Ali pa ta, da Slovenija za določene prebežnike, na primer Tunizijce, že postaja ciljna država. Statistični podatki MNZ namreč kažejo, da je v celotnem lanskem letu za azil pri nas zaprosilo vsega – enajst Tunizijcev. Prav tako lahko vseskozi poslušamo, kako bo na stotisoče ali celo na milijone beguncev ponovno krenilo po zahodnobalkanski migrantski poti, ki pa se bo tokrat končala v slovenskem žepu. Čeprav je celo najbolj goreč borec proti prihodu beguncev Janez Janša spoznal, da takšnih množic beguncev, kot so se pred letom dni valile po zahodnobalkanski poti, na njej ne gre več pričakovati.
Toda glavni krivec, da vladajoča politika vse bolj izgublja obraz človečnosti, ni policijska ministrica Vesna Györkös Žnidar. Glavni krivec je premier Miro Cerar. Ustavni pravnik, ki je svojo magistrsko nalogo namenil človekovim pravicam in je v predvolilnih nastopih poudarjal, kako pomembni so za vse nas človekove pravice, pravna država in spoštovanje sočloveka, je kot predsednik vlade obrnil ploščo. Zajahal je val populizma in skuša na protibegunski histeriji pridobivati politične točke. A je vprašanje, koliko lahko na tem terenu v resnici pridobi. Zakaj bi se namreč volilci odločili za kopijo (Cerarja), če imajo že original (Janšo)?
