Prometna (in tudi druga) pravila so različno jasna. Nekatera so takoj prepoznavna (obvezna smer, omejitev hitrosti, rdeča luč), druga pa dosti manj (prilagajanje vožnje razmeram na cesti). Kam spada neupoštevanje varnostne razdalje, ki privede do mnogih naletov? Nekam vmes. Obstajajo skrajnosti, ki so vsem jasne. Zlasti na avtocesti, če se vozniki prilepijo na zadek vozila pred seboj in je razdalja pri hitrostih okoli 100 km/h mnogokrat manjša od deset metrov. Ni pa vselej tako nedvoumno.
Je mogoče sklepati na kršitev zasledujočega vozila le na podlagi fotografije dveh vozil, ki sta preblizu glede na izmerjeno hitrost zadaj vozečega? Pogosto ne. Poglejmo nekatere primere.
1. Najpreprostejši: varnostna razdalja omogoča, da se drugi (zadnji) voznik pravočasno zave, da prvi (sprednji) zavira in se za enak odziv odloči tudi sam, s čimer prepreči nalet. Če je med njima ustrezna varnostna razdalja, se bo ob zaviranju prvega medsebojna oddaljenost začela zmanjševati, vse dokler ne bo drugi voznik – upoštevaje reakcijski čas ter čas, ki ga potrebuje za ustrezen premik noge in začetek pritiskanja na pedal – začel zavirati s približno podobnim pojemkom hitrosti kot prvi. V točki zaviranja obeh voznikov se razdalja med voziloma sicer nekoliko zmanjšuje, a ostaja dovolj velika, da ne nastane nalet. Vendar je drugi voznik »porabil« varnostno razdaljo ali vsaj njen večji del, in sicer večino v tistem času, ki je potekel od zaznave zaviranja prvega vozila do začetka zaviranja drugega vozila.
Če primeroma vozili vozita s hitrostjo 130 km/h in je med njima razdalja pred zaviranjem prvega (po pravilu dveh sekund) minimalna dopustna, to je 72 metrov, bo po zaviranju prvega pretekla približno sekunda, v kateri se bo zaradi ustavljanja (pojemka) prvega vozila medsebojna oddaljenost precej zmanjšala. V tej sekundi bo brez zaviranja drugo vozilo prevozilo 36 metrov, prvo (sprednje), ki zavira, pa precej manj. Varnostna razdalja je tedaj zmanjšana, a se bo začela ohranjati (natančneje: po tem trenutku se bo le še malo zmanjševala), ko drugo (zadnje) vozilo začne zavirati podobno močno kot prvo. Če je torej kamera ujela dve vozili, ki sta preblizu, gre lahko ta razdalja na račun »že porabljene« varnostne razdalje, ki pa vseeno ne pomeni kršitve.
2. Vozilo vozi po prehitevalnem pasu mimo kolone, iz katere se pred njega vrine vozilo z desne. V tistem trenutku zasledujoče vozilo nikakor ni kršitelj varnostne razdalje. Kršitelj je vozilo, ki je iz kolone zapeljalo na prehitevalni pas. Fotografija tega dejanja ne pokaže, priča le o razdalji in hitrosti, morda celo obeh vozil, iz česar bi se dalo prenagljeno in napačno sklepati o kršitelju.
3. Podobno se lahko vrine vozilo iz prehitevalnega pasu v desno na vozni pas tik pred drugo vozilo, kar se neredko dogaja, ko vozniki lovijo izvoz z avtoceste. Fotografija z vsemi podatki je prav tako zavajajoča.
4. Voznik se z vključevalnega pasu vključi na vozni pas tik pred drugim vozilom. Situacija je simetrična s prej opisano.
5. Voznik vozi na avtocesti za počasnejšim tovornjakom (denimo 80 km/h). Čaka, da gre mimo njega vozilo, ki za njim vozi po prehitevalnem pasu s hitrostjo 130 km/h. Ko gre to vozilo mimo, se voznik usmeri na prehitevalni pas. Pravzaprav bi moral počakati, da se drugo vozilo, ki je že prehitelo njega in tovornjak, oddalji vsaj 72 metrov, da bi lahko tudi on začel prehitevati po prehitevalnem pasu. Če je cesta pregledna, je tako ravnanje skrajno previdno in se v praksi ne dogaja. Vendar ni nevarno predvsem zaradi fizikalnih zakonitosti, čeprav bi lahko šlo za kršitev. Če je ob začetku prehitevanja razdalja med prehitevajočima voziloma primeroma 40 metrov (in to ni varnostna razdalja), bo ob običajnem pospešku počasnejšega vozila, ki začne z nekaj več kot 80 km/h že v dobrih dveh sekundah razdalja zlasti zaradi hitrosti prvega vozila, ki vozi 130 km/h, znašala približno 80 metrov. Pri pregledni cesti brez ovir ni pričakovati, da bi hitrejše vozilo nenadoma zaviralo (ali celo smelo zavirati).
Opisani primeri zahtevajo drugačen postopek dokazovanja. Statična fotografija, čeprav opremljena s podatki o hitrosti, ne zadošča. Vendar ta ugotovitev policiji ali sodišču ne bi smela povzročati težav. Za dokazovanje neupoštevanja varnostne razdalje je potreben videozapis. Tega je mogoče narediti dovolj dobro v dokazne namene že z amatersko kamero, vredno nekaj deset evrov. Tudi nekaj boljša z več podatki ali dve, ki snemata – ena pred vozilom in druga za njim –, za policijo ne more biti prehud zalogaj. Se pa tako izognemo prenagljenim in napačnim obsodbam, resnični kršitelji in nevarni vozniki pa izgubijo možnost sicer uspešne pritožbe.
