V knjižici je najti nekaj kardinalnih neumnosti, a tudi nekaj povsem smiselnih in za tisti čas celo naprednih nasvetov. Ko škof denimo piše o »zakonski združitvi«, jo dovoli tudi »pri nerodovitnih, v starosti in v času nosečnosti«, ker da lahko moža in ženo obvaruje nečistovanja. Jeglič, ki je veliko spovedoval, je namreč modro ugotovil, da spolnost »ohrani, pokaže in še bolj vname« zakonsko ljubezen. V spolnem aktu je torej – žal le začasno – prepoznal več kot le sredstvo reprodukcije. Napreden je bil tudi njegov nasvet, naj mož žene ne sili, »ako je utrujena, preslabotna, bolehava…«. Možje tistega časa se pač niso ravno kaj prida ukvarjali z intimnimi željami svojih žena, kot je v svoji znameniti etnološki študiji pokazala Milena Miklavčič. Liberalci, ki so imeli Jegliča v želodcu tudi zaradi požiga prve izdaje Cankarjeve Erotike in zgražanja nad golo muzo na spomeniku Prešernu, so se seveda z največjim veseljem spravili na njegove čistunske opise seksa. »Mož in žena ne grešita, če se dogodi kakšen pogled po telesu ali kak dotikljaj kamor koli. Vendar pa naj se mož ozira na nežno sramežljivost svoje žene, saj je sveta sramežljivost največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče,« je pisal Jeglič in zabaval svoje nasprotnike.
Dobro stoletje pozneje je seks v povezavi z vzgojo mladih še vedno priročen objekt kulturnega in političnega boja. Kot da smo obsojeni na (farsično) ponavljanje vedno istih norosti. Ko gre za moralo naše dece, je ni nemoralnosti, ki je ne bi uporabili v boju zoper tiste, ki moralo domnevno ogrožajo. Spomnimo se razgretih razprav ob izbiri Zupanovega romana Menuet za kitaro za maturitetno čtivo, ko je del staršev protestiral, češ da roman s svojo seksualno nazornostjo slabo vpliva na nedolžne dijaške duše. Na srečo je prevladala pamet – ali srečne okoliščine maturitetnih pravil – in romana šolski oblastniki niso umaknili.
Skrb vzbujajoče drugače se je končalo ob nedavnem »škandalu« na OŠ Neznanih talcev v Dravogradu. Zavod za šolstvo in ministrstvo za izobraževanje sta družno obsodila učiteljico biologije, ki je ob koncu leta nič hudega sluteč menila, da bi se lahko devetošolci medsebojno obdarili z zavojčki kondomov, ki bi tako postali nekakšna »varna popotnica v srednješolske dni«. »Spodbujanje za obdarovanje s kondomi je neprimerno in strokovno povsem napačno,« sta sklenili instituciji, kajti »vsako spodbujanje zgolj s tehničnimi informacijami o kondomu, brez posredovanja vrednot in načel, občutka odgovornosti in pogovorov odraslih z mladimi je slabo«, in sicer zato, ker da spodbuja »hitenje in odločitve za zgodnje spolne odnose«.
Leta 2017 kakšnega Jegliča torej sploh ne potrebujemo. Z »nemoralo« učiteljev »liberalna« šolska oblast obračuna kar sama. Ob tem kot slon v trgovini s pametnimi telefoni pomete z avtonomijo šole, odgovorne učitelje, ki bi glede na jasne statistike radi kaj ukrenili, pa obsodi, namesto da bi se jim zahvalila za skrb. Po raziskavah Inštituta za varovanje zdravja je namreč že imelo spolni odnos kar 23 odstotkov slovenskih 15-letnikov. Ob tem je treba vedeti, da se je učiteljica ob izbiranju darilc pogovorila z otroki, za mnenje pa je pisno povprašala tudi starše, ki niso imeli nič proti. In učenci ob tej priložnosti niso prvič slišali za kondome. Že leto prej so bili v okviru spolne vzgoje deležni temeljitega »pogovora z odraslimi«, strokovnjaki iz zdravstvenega doma, in sicer o različnih vidikih (spolnih) odnosov. Razen o varni zaščiti tudi o vzdržnosti, zrelosti in zaupanju med partnerjema. O vrednotah torej.
Lov na seksualne čarovnice, ki sta ga uprizorila zavod in ministrstvo, je neumen in škodljiv. V času, ko otrokom ni treba prositi starejših bratov, naj v trafiki kupijo »tisto« revijo, saj je pornografija dostopnejša od hrane v hladilniku, lahko kondom v žepu zgolj prepreči okužbo ali nosečnost. In nič drugega. Če kdo misli, da lahko že posedovanje kondoma 14-letnika napelje v prezgodnje seksualne aktivnosti, potem ne ve nič ne o mladostnikih ne o spolnosti. Še Jeglič bi najbrž razumel, da malce poguma pri »podučevanju« in »spodbujanju« mladih ne škodi. Najhuje pri tem pa je, da najbrž ne gre za slabo presojo ministrstva, temveč za populistično ugajanje moralistični večini. V tej zgodbi so zato edini zmagovalci otroci, ki so na forumih pogumno in načelno podprli svojo razredničarko.
