Na Brdu je kajpak završalo, protokol je dobil migreno, šolski ministrici in predsedniku države pa se je zdelo primerno, da se pri priči odzoveta na njegov govor. In vendar je Komel na najlepši možen način izrazil tako kakovost slovenskega šolstva kot njegovo ključno pomanjkljivost in s tem nalogo za prihodnost. Oba poudarka bi si morala šolska oblast prilepiti na vse ključne strategije.
Po eni strani je s svojim dejanjem pokazal, da slovensko šolstvo ne producira le akademsko odlično izobraženih mladih ljudi, temveč tudi etične in angažirane intelektualce, kar je kvaliteta, ki je mednarodne raziskave znanja ne merijo, a jo moramo enako skrbno negovati. Po drugi strani pa je, čeprav dijak elitne šole, opozoril, da je treba kar najboljšo izobrazbo zagotoviti tudi tistim iz deprivilegiranih okolij – kar slovenski šoli slabo uspeva tudi, ko gre za državljane Slovenije. Razlike v dosežkih med regijami in šolami so namreč zelo velike. Raziskave znanja jih sicer zaznavajo, a običajno jih preglasijo dosežki, bodisi ker so tako slabi bodisi ker so tako dobri. Oba poudarka mladega Komela sta zato dober okvir za interpretacijo nedavno razglašenih rezultatov raziskav TIMSS 2015 in TIMSS Advanced 2015.
Najprej je treba ugotoviti, da so rezultati izvrstni. Tako izvrstni, da lahko škodijo. Ni majhna stvar biti prvi na svetu v znanju maturitetne fizike, pa čeprav »le« v konkurenci devetih razvitih držav, in povrhu še v maturitetni matematiki, ki jo opravljajo vsi gimnazijci, doseči rezultat, ki je primerljiv z rezultatom v matematiki specializiranih populacij dijakov Francije in Norveške. Poleg napredka v vseh kategorijah od leta 2011 je naravnost sijajno tudi peto mesto osmošolcev v naravoslovju. Prvič smo se namreč prebili v družbo nenadkriljivih azijskih tigrov, s katerimi se zaradi ubijajoče tekmovalne kulture, s tradicijo pogojene discipline in brezprizivne avtoritete učiteljev sploh nima smisla primerjati. In da ne bo nesporazuma: za rezultate, ki nam jih zavidajo tudi nekatere skandinavske države, še zdaleč ni zadoščalo piflanje faktografije. Naloge so namreč narejene tako, da zahtevajo razumevanje, uporabo podatkov, sklepanje in ne nazadnje pozorno branje. Strokovnjaki, ne le sindikati, so si edini: brez kakovostnih učiteljev – ob dobrih učnih načrtih in solidni opremi – teh rezultatov ne bi bilo.
Toda – in v tej točki nam lahko ti rezultati škodijo – boj za interpretacijo se šele začenja. Učiteljski sindikati se bodo razumljivo osredotočili na ugotovitve, s katerimi bodo lahko podprli svoje zahteve v plačnih pogajanjih, se pravi na razmerje med visokimi dosežki šolarjev in (pre)skromnimi vlaganji v izobraževanje, ki je v resnici neugodno. Od leta 2012 je delež bruto družbenega proizvoda za izobraževanje v Sloveniji s 6,5 odstotka upadel na 5,9 odstotka. Ob strani pa bodo najbrž ostale ugotovitve, ki govorijo o odnosu med šolarji, učitelji in starši ter o socialno pogojenih razlikah v znanju. A te ugotovitve so za oblikovanje šolskih politik enako ali še bolj pomembne.
Na primer: slovenski šolarji kljub visokim dosežkom matematike na marajo. Med 20 osmošolci je le enemu v veselje, 16 osmošolcev pa je ne mara. Nadpovprečno nezadovoljni so tudi z učitelji. Med dijaki jih le slaba petina – mnogo manj kot v drugih državah – meni, da jih učitelji zavzeto poučujejo. Med drugim jim očitajo, da nezanimivo razlagajo, da jih ne zanima, ali sploh kaj razumejo, da z levo roko odgovarjajo na njihova vprašanja. S tem se strinjajo tudi starši, ki otrokom v primerjavi z drugimi državami nudijo nadpovprečno oporo in pomoč.
Za visoke dosežke slovenski šolarji torej, kot kaže, plačujejo visoko ceno. Zdi se, kot da jim učitelji z ambicioznimi zahtevami in prenizko motivacijo priskutijo snov in učenje samo. To pa so slaba sporočila, kajti kaj je slabše kot odraščati v ozračju nezaupanja in veri, da je učenje muka. V prihodnjih analizah bi zato na dosežke slovenskih šolarjev morali nemara pogledati tudi z vidika njihove psihofizične kondicije in raziskati vzroke za slabe odnose. Uperiti prst v pregovorno slovensko nezaupanje v institucije je pač prelahko.
In ne nazadnje, ustrezno pozornost bi morali posvetiti tudi povezavam med socialno-ekonomskim položajem šolarjev in njihovimi (ne)uspehi. Tudi raziskava TIMSS razkriva, da so v Sloveniji učni dosežki otrok odvisni od premoženjskega stanja družine, veliko bolj kot, na primer, v azijskih državah. Želja Svita Komela je zato v resnici odlično vodilo šolski oblasti: uspelo nam bo, ko bo čez pet let kolege zlate maturante in predsednika države nagovoril priseljenec, sin Romov ali hčerka nezaposlenih staršev.
