Slovenski katoliški škofje so finančni zlom mariborske nadškofije in svojo soodgovornost zanj obžalovali leta 2011, ob izbruhu škandala, pozneje se o dogajanju in o (so)krivdi za bančno luknjo uradno niso več izrekali. Molk so prekinili v nedavnem pisnem stališču Slovenske škofovske konference. Z njim so so se odzvali na predlog Zavezništva Alenke Bratušek, po katerem Cerkvi zaradi soodgovornosti za bančni dolg ne bi smeli izplačevati odškodnin za zamudo pri vračanju denacionaliziranega premoženja.
Škofje so jasni. Ni res, da je Cerkev povzročila škodo državnim bankam. Nasprotno je res: državne banke so povzročile škodo Cerkvi, kajti bančna luknja je »nastala zaradi premalo zavarovanih kreditov državnih bank«. SŠK je naredila še korak dlje. »Predlagatelji naj raje sprožijo parlamentarno preiskavo, kako so ravnale državne banke in ali niso z neprimerno finančno politiko povzročile, da so brez razlogov propadla uspešna podjetja oziroma holdingi, del najboljših podjetij pa je bil zaradi napačnih odločitev vodstev državnih bank verjetno za nizko ceno prodan tujim finančnim skladom oziroma podjetjem,« so žogico vrnili politiki.
Prepričani so tudi, da je pri poslovanju obeh Zvonov prišlo do oškodovanja Nadškofije Maribor in da je Katoliška cerkev v Sloveniji utrpela veliko finančno in moralno škodo. V SŠK so zato pozvali državne organe, naj preiščejo poslovanje podjetij in državnih bank. Ekonomista dr. Jože Mencinger in dr. Jože P. Damijan nekaterim cerkvenim argumentom pritrjujeta, enotna pa sta si, da se Cerkev ne more izogniti odgovornosti za svoje hazarderske odločitve.
Kako v SŠK vidijo sporno dogajanje
V SŠK poudarjajo, da sta leta 2010 le dve državni banki upnici – NLB in Abanka – odklonili program prestrukturiranja dolgov obeh Zvonov. Vse druge, zasebne banke so se z njimi strinjale. Razlogi za odločitev obeh bank so bili politični, trdijo škofje. Zvon 1 in Zvon 2 sta morala v stečaj, čeprav je njuno premoženje – po oceni svetovalne družbe A. T. Kearney – za dobrih 53 milijonov presegalo njune dolgove; ti so konec leta 2010 znašali 423 milijonov evrov. NLB in Abanka nista privolili v načrt prodaje naložb, po katerem bi holdinga do leta 2015 bankam odplačala 371 milijonov evrov dolga, od tega 183 milijonov evrov že do konca leta 2011.
Kako napačna je bila tedanja odločitev državnih bank, po mnenju škofov dokazuje tudi prodaja premoženja in naložb obeh holdingov. Zvon 1 in Zvon 2 sta imela v stečajnem postopku za 477 milijonov evrov premoženja, ki se je že prodalo ali se še prodaja. V lasti sta imela tudi podjetja, kot so Helios Domžale, Steklarna Rogaška, Cetis Graf, MK Založba, Terme Dobrna, Terme Olimia… Prav prodaja Heliosa po mnenju škofov dobro ilustrira nevzdržnost odločitve državnih bank. Helios, ki je bil v 38-odstotni lasti Zvona 1, je Ring International kupil za borih 140 milijonov evrov, konec lanskega leta pa je bil prodan japonskemu podjetju za 572 milijonov evrov, kar je več, kot je znašal dolg obeh Zvonov.
Damijan: Škofje imajo le deloma prav
»Dejstvo je, da so banke najprej sodelovale pri podeljevanju kreditov z nezadostnim kritjem in da so nato z napačnim pristopom aktivno pomagale k temu, da se dolžniki niso mogli finančno prestrukturirati,« cerkvenim argumentom deloma pritrjuje Damijan. Namesto dolgoročnega reprogramiranja so banke večinoma zahtevale takojšnje poplačilo dolgov, kar pa je bilo nemogoče. »S tem so dolžnike po nepotrebnem spravile pred bankrot ali vanj.« Škofje imajo torej prav, ko trdijo, da so državne banke po nepotrebnem spravile oba Zvona v stečaj, namesto da bi jima pomagale. Toda krivi so tudi dolžniki oziroma tisti, ki so upravljali premoženje RKC«. »Če ne bi hazardirali, ne bi zašli v ta položaj,« je jasen Damijan.
Mencinger: Kaj bi rekel papež Frančišek
Tudi po Mencingerjevem mnenju ni dvoma, da je največji del narodnogospodarske škode mogoče pripisati neustreznemu ravnanju bank. »Prestrašeni bankirji so po krizi pod vplivom politike in privlačne 'protitajkunske' retorike čez noč spremenili svoje ravnanje. V času hazardiranja 2005–2008 so vsiljevali kredite podjetjem in holdingom z obljubami reprogramiranja, nato pa zahtevali, da jih je treba vrniti takoj, kar je bilo čisto nemogoče,« pravi Mencinger. »Prav to nerazumno ravnanje je potencialno milijardno škodo spremenilo v dejansko.« Ob tem opozarja tudi na podobno škodo zaradi »reševanja« bank. »Zdaj se nam zdi početje prodajalcev v SDH in DUTB hvalevredno, še posebej, ker je narejeno po priporočilih evropskih oblasti, čez pet let, na primer, pa bomo ugotavljali, da smo tujim finančnim skladom pridobili milijardno premoženjsko korist, sebi pa velikansko škodo,« na novo nespametno ravnanje politike opozarja naš sogovornik.
Kar zadeva Cerkev, pa Mencinger meni takole: »Temeljni problem je, da se je po osamosvojitvi namesto z dušami začela ukvarjati z delnicami in premoženjem.« In pomenljivo dodaja: »Povezovanje zamud pri denacionalizaciji in odškodnin s škodo, ki sta jo povzročila Zvonova, je gotovo pravno zgrešeno. Toda vprašanje je, kaj bi tu naredil papež Frančišek… «
