Maja Simoneti, krajinska arhitektka: Drevesa v mestu danes ne dočakajo več visoke starosti

V naprednih državah se zavedajo, da imajo drevesa veliko funkcij, ne samo oblikovne. Drevesa predstavljajo naravo v mestu, ohlajajo zrak, dajejo senco, čistijo zrak, zadržujejo padavine, imajo vpliv na kakovost bivanja, ki ga na druge načine ne moremo doseči. Zato ves svet v mestih varuje odrasla drevesa ne glede na lastnino. In bolj ko so države razvite, bolj so mesta pri tem ambiciozna. Na Dunaju vsak meščan ve, da če hoče posekati svoje drevo, mora izpolniti obrazec in pridobiti dovoljenje. In mestna uprava bodisi privoli bodisi ne. Kadar občanom dovoli, da staro drevo posekajo, jim naloži, da morajo zasaditi novo, nadomestno. Če nekdo na svojem zemljišču nima prostora, mora mestu plačati za to, da prostor in saditev zagotovi mesto. To stane dobrih 1000 evrov, a ne zato, ker bi toliko stalo drevo, ampak zato, ker mora Dunaj poiskati prostor, kamor bo lahko posajeno drevo. Ključni problem je namreč prostor, kar se je pokazalo tudi v Ljubljani na Vodnikovi cesti. Tam je lastnik drevesa posekal, ker je hotel imeti prostor za parkirišče.

To je bila ustaljena praksa in predvsem nekateri starejši Ljubljančani še danes mislijo, da potrebujejo dovoljenje za posek, in se tudi še vedno obračajo na občino za dovoljenje.

Bi lahko rekli, da nekateri občani čutijo, da bi bilo za takšne posege potrebno dovoljenje?

Seveda, in to lahko sklepamo tudi zato, ker ljudje na občino praviloma kličejo, ko imajo opraviti s stvarmi, ki jih sami ne morejo rešiti, ki so večje od njih in zadevajo širšo skupnost. Zato pomislijo na javno upravo, ko želijo zaščititi odrasla drevesa, ki jim veliko pomenijo in so tudi res dragocena, saj nova drevesa po izkušnjah od vsepovsod zelo verjetno ne bodo dočakala visoke starosti. V tujini ugotavljajo, da več kot polovica novih dreves ne dočaka 20 let.

Ključno je pomanjkanje prostora za rast pod zemljo in nad njo ter to, da je mestno okolje na splošno neugodno za rast dreves. Za saditev dreves v mestu lahko uporabimo dva recepta. Ena rešitev je saditev velikih dreves, kar daje hitre vidne učinke v prostoru. A takšna drevesa vzgajajo tako, da koreninam omejujejo prostor, kar posledično pomeni, da je krošnja veliko razvitejša kot korenine. Zato ima sadika, še posebno, če je posajena v omejen zemeljski prostor, slabe možnosti za dolgo življenje. Druga rešitev pa je posaditi manjše sadike, ki imajo boljšo moč vraščanja in večji potencial, da bodo dolgo rasle. A manjša sadika je po drugi strani ranljivejša za vandalizem.

Takšna dejanja so res tragična in jih je težko racionalno razložiti.

Treba se je odzvati in se o tem pogovarjati. Meščanom je treba, kot je to storila Mestna občina Ljubljana ob zadnjem dogodku, pojasniti, koliko škode je bilo s tem povzročene, kot tudi to, da denar ne more kupiti vsega, da je vrednost odraslih dreves v mestu neprecenljiva in da je vsaka izgubljena rastna sezona z vidika koristi dreves za meščane dragocena. Ustvariti je treba razpoloženje, v katerem bodo meščani posvojili skrb za drevesa in naravo v mestu, prevzeli vlogo varuhov dreves ter po svojih močeh prispevali k preprečevanju vandalizma. Doseči si želimo, da bi občani posredovali in skušali preprečiti škodo, ko bi opazili vandalizem nad drevesi. Razviti je treba skrb za javna drevesa in občina mora na primeren način ljudem razložiti tudi, zakaj so v mestu pomembna vsa odrasla drevesa, tudi tista na zasebnih zemljiščih.

Poglejmo primer božičnega drevesa na Prešernovem trgu. Pred leti je krožila informacija, da je bila največja smreka v mestu posekana na enem od vrtov na Poljanah. Kaj takšnega se ne sme zgoditi brez posebne razlage, zgodbe, s katero se ljudem sporoči, zakaj je bilo nujno posekati odraslo drevo, koliko časa je drevo potrebovalo, da je zraslo do take velikosti, in kje vse na primer so v mestu podobna drevesa. Povedati je treba tudi, kakšni bodo nadomestni ukrepi zaradi poseka, kje bo posajeno novo drevo ter kakšno bo. Šele na koncu je zanimiva zgodba o simboliki uporabe tega drevesa za praznično okrasitev. Tako občina širi sporočilo, da so odrasla drevesa pomembna.

Da, ker bi ljudem pojasnila resnost pomena poseka takšnega drevesa. V Šiški ob Celovški cesti na primer že več let gledamo smreko brez vrhnjega dela, kar je skrajno moteče, ker je z uničenjem krošnje drevo izgubilo svojo značilno podobo in tako poškodovano vzbuja med ljudmi nelagodje. Mestna oblast bi morala ob takšnem dejanju imeti predviden način ukrepanja, javno obsoditi storilca in zahtevati, da ukrepa ter sanira stanje v prostoru, ali pa v doglednem času ukrepati sama.

Mesto Dunaj ima na svoji spletni strani objavljen seznam izvajalcev, ki smejo na mestnem območju delati z drevesi. Če hočete obrezati drevo na svojem dvorišču, lahko pokličete katerega od teh. Izvajalec s svojo licenco in dovoljenjem mesta zagotavlja, da bo za drevo poskrbel tako, kot je strokovno ustrezno in z mestom dogovorjeno. Pri nas takšnega sistema nimamo, saj je sistem upravljanja javnih zelenih površin po letu 1992 razpadel in sploh nimamo določenih standardov strokovne usposobljenosti za delo z mestnimi in parkovnimi drevesi.

Nisem prepričana, ker ne verjamem, da je problem v predpisih, in ker se rešitve v zakonu omejujejo na urejanje podobe dreves v mestu, pomanjkljivosti sistema pa so kompleksnejše narave. Drevesa v mestu namreč varujemo in sadimo zato, ker nam lepšajo okolje, prispevajo h kakovosti mestnega okolja in narave, k dobremu počutju in zdravju ljudi pa tudi k vrednosti nepremičnin in privlačnosti mestnega okolja za razvoj dejavnosti. Upravljanje mestnih dreves se zato dotika različnih področij in tega aktualna rešitev ne upošteva najbolje. Menim tudi, da imajo občine že na voljo možnosti, da iz obstoječe zakonodaje sestavijo pravni okvir za varstvo in razvoj mestnega drevja.

Mislim, da je vse stvar politične volje. Če mesto ali občina želi, lahko sprejme odlok, ki temelji na viziji varstva in razvoja zelenih površin, ki je vgrajena v strateški prostorski načrt občine. V tej strategiji občina opredeli, kako se na javnih in zasebnih zelenih površinah v naselju ravna, predpiše izdajo dovoljenj za posek ali obrez dreves ter določi, kako bo izvajala zadane cilje. Verjamem, da bi se velik del prebivalcev vizije, ki bi jo tudi sami pomagali oblikovati, brez večjih zadržkov držal. Pravo je namenjeno temu, da lahko delujemo transparentno, pregledno in pod enakimi pogoji. Prepričana sem, da lahko občine skladno s temi principi v danih zakonskih okvirih pripravijo ustrezno pravno podlago, ki se je bo večina občanov lahko držala. Tisti, ki bodo kljub temu ravnali drugače, bodo vseeno naredili manj škode, kot če lokalna skupnost nima nobenega sistematičnega načrta za ravnanje z vsem mestnim drevjem in zelenimi površinami. Država pa bi morala nemudoma rešiti problem izvajanja varovalnih ukrepov, ki smo ga nazadnje zasledili v primeru Vodikove v Ljubljani, in občinam dati možnost, da učinkovito ukrepajo.