V Veliki Britaniji je kar 76 odstotkov arhitektov moških, arhitektk naj bi bilo v Avstriji le nekaj čez 15 odstotkov, pri nas je bilo že pred tremi leti 56 odstotkov članov Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) ženskega spola, njihovo število pa še narašča. Kakšen je torej položaj žensk v tem poklicu? Kakšne projekte izbirajo in ali se jih lotevajo drugače kot njihovi kolegi? Odgovore na vprašanja je zainteresirana javnost iskala na odprtju razstave Arhitektke oblikujejo sedanjost, ki bo v Atriju ZRC SAZU na ogled do 28. januarja.
ZAPS je v sodelovanju z avstrijskimi kolegi na razstavi predstavila delo osemdesetih arhitektk in inženirk, ki puščajo s svojim delom pečat v razvoju arhitekture; petdeset je Avstrijk (Ursula Schneider,Marion Wicher…) in trideset Slovenk. Izbor arhitektk sta opravili Maja Vardjan in Petra Čeferin, v njem pa so se s svojimi deli, denimo, znašle slovenske arhitektke Katjuša Kranjc, Breda Bizjak, Ana Grk, Špela Kuhar in mnoge druge.
Težave le izjemoma
Kot so poudarili v ZAPS, je projekt Arhitektke oblikujejo sedanjost namenjen tudi vzpostavljanju stikov med slovenskimi in avstrijskimi arhitektkami. V sklopu odprtja je zato potekal dvajsetminutni pogovor o položaju arhitektk danes. Na njem je arhitektka Mojca Gregorski povedala, da je razlike med spoloma niso zaznamovale. »S težavami se srečujem le izjemoma, po mojih izkušnjah so naše sposobnosti enake, le različne poti izbiramo do cilja. A to je bolj očitno pri manjših kot pri velikih projektih.« Podobno meni mlada arhitektka Ana Kosi, ki je diplomirala leta 2010, v času gospodarske krize: »Položaj je bil tako zame kot za moje kolege enako težak, razlik nisem nikoli čutila. Menim pa, da so mešane delovne ekipe boljše od enospolnih, ker se vzpostavi boljša energija.« Avstrijska arhitektka Iris Rampula - Farrag je dodala, da se razlike poznajo le po tem, da so arhitektke pri delu bolj empatične in kooperativne, arhitekti pa več tvegajo in so boljši pri »prodaji« projekta.
»Bi torej po vaših besedah lahko sklepali, da poklic arhitekta ali inženirja ni več ekskluzivno moški?« je naposled zanimalo moderatorko Miko Cimolini. Moški še vedno dominirajo, je bila trdno prepričana avstrijska arhitektka Bettina Dreier - Fiala: »Pred tridesetimi leti me je naročnik po telefonu vprašal, ali ni ob meni nobenega moškega, s katerim bi lahko govoril. To se je danes verjetno malo spremenilo, a ne bistveno. Živimo v družbi, ki je še vedno presenečena, ko za nekim arhitekturnim projektom stoji ženska ali ko se ženska pojavi na gradbišču.« Da prihaja včasih do podobnih situacij, povezanih predvsem s tehničnimi podrobnostmi, se je strinjala tudi Gregorskijeva, a je tudi to vse bolj redko.
Spremembe čez dvesto let
Cimolinijeva je ob koncu opozorila še, da ženske vse bolj prevladujejo tudi na pedagoškem področju v arhitekturi, zato jo je zanimalo, kaj to pomeni za arhitektke čez dvajset let. »Čez dvajset nič, čez dvesto mogoče,« je zbrane nasmejala Dreier-Fialova. A zgolj domnevamo lahko, da je šlo za grenak smeh, iz mnenja Slovenk bi namreč prej sklenili, da se arhitektke s spolno diskriminacijo skoraj ne srečujejo več. Če to drži, si lahko kot družba čestitamo in se obenem vprašamo, čemu potem sploh služijo spolno zaznamovane razstave, kot je ta ali kot je bila lanska Inženirke oblikujejo prihodnost.
